Zgodbe treh pionirskih slovenskih zdravnic

Prva slovenska zdravnica Eleonora Jenko Groyer

Tako kot številni drugi poklici je bil tudi zdravniški poklic za ženske vse do konca druge svetovne vojne skorajda nedostopen. Veljalo je splošno prepričanje, da ženske zanj niso sposobne in ga ne morejo dobro opravljati. O tem nedvomno priča tudi zgodba prve slovenske zdravnice Eleonore Jenko Groyer (1879–1959).

Eleonora je osnovno šolo, ki se je takrat imenovala osemrazrednica, zaključila z odličnim uspehom. Po opravljenem učiteljišču v Črni gori pa je odšla na študij v daljno Rusijo. Ker v tistem času ženske v avstro-ogrski monarhiji niso mogle študirati, so praviloma odhajale v Švico ali Nemčijo, toda Eleonorin oče ni želel, da bi hči študirala med Nemci, zato jo je poslal v Peterburg. Tudi Slovenijo je namreč dosegla razburljiva novica, da je bila tam leta 1807 ustanovljena prva evropska medicinska fakulteta za ženske, kar je bila velika novost.

Eleonora je nato prakticirala v ljubljanski Deželni bolnici, kjer je asistirala pri ginekoloških operacijah in tudi sama operirala. Primarij jo je ocenil kot zelo pridno in prizadevno pri delu. Naposled je odšla v Opatijo, kjer je takrat delalo trideset zdravnikov, toda Eleonora je bila prva ženska, ki je odprla samostojno zdravniško prakso. V tistem času veliko zdravnikov ni imelo telefona, Eleonora pa ga je imela. Njena telefonska številka je bila 3. Njene pacientke so bile izključno ženske. Med njimi je bilo veliko takšnih, ki so jo želele podpreti v boju za družbeno priznavanje njenega dela.
 

Zdravnica Franja Bojc Bidovec

Na Cerkljanskem je med drugo svetovno vojno delovala znamenita bolnica Franja. Vodila jo je zdravnica Franja Bojc Bidovec (1913–1985), ki so ji rekli dr. Franja. Upravljanje bolnišnice je prevzela od dr. Volčjaka, ki je menil, da naj partizanske bolnišnice nosijo imena zdravnic in bolničark, ki v njih delajo. Ob tej zahtevni nalogi se je spraševala, ali bo njej, »drobceni ženski«, sploh uspelo pridobiti zaupanje ranjencev in spoštovanje sodelavcev. Bo zmogla kirurške posege, ki jih ni bila vajena. Bilo jo je kar malo strah. Toda Franja je bila žilava in od malih nog vajena trdega dela.

Ko je Franja prišla v Ljubljano po maturitetno spričevalo, so ji starši dali 50 dinarjev, da bi si kaj kupila. Omislila si je čevlje, zadnje dinarje pa je porabila za kilogram gozdnih jagod in jih požrešno zmazala z dvema velikima žlicama sladkorja. Ponoči se je zbudila s hudimi bolečinami v želodcu in na koncu pristala v bolnišnici.

Ob njeni postelji je ležala bolnica s hudo srčno napako. Stara je bila osemnajst let. Ko so Franjo zvečer zaradi osamljenosti oblile solze, jo je bolna soseda tolažila, da bo še vse dobro. Dekle je sredi noči umrlo, kar je Franjo, ki je občudovala njen pogum, še bolj prepričalo o tem, kaj si želi početi v življenju. »To jutro se je v meni utrdil sklep, da grem na medicino, da bom pomagala ljudem v bolečinah in jim v stiskah in osamljenosti stala ob postelji.«
 

Največkrat citirana slovenska kirurginja Zora Janžekovič

Največkrat citirani slovenski kirurg je pravzaprav kirurginja, profesorica Zora Janžekovič (1918–2015). Zora je v otroštvu hotela postati pevka, najmanj primadona. Sčasoma pa je začela občudovati družinskega zdravnika. »Očarala me je njegova osebnost: želela sem postati zdravnica,« je zapisala v svojih spominih. »Takšna odločitev pa je pomenila za dekle z dežele velik izziv, saj je bil študij za dekleta neobičajen, študij medicine pa sploh.«

To je zgodba o zagnani mladi zdravnici, ki je v mali bolnišnici pod Pohorjem z britvijo v roki razvila nov način zdravljenja opeklin, ki se je uveljavil po vsem svetu. Njena metoda zdravljenja najtežjih opeklin je tako rešila ali olajšala življenje na tisoče opečenim bolnikom.

Maribor, kjer je delala, je takrat postal svetovno središče zdravljenja opeklin. Na izobraževanje k njej so prihajali najuglednejši svetovni strokovnjaki za opekline, njen Oddelek za plastično kirurgijo je obiskalo več kot 200 takrat najodličnejših kirurgov z vsega sveta.

Prisluhnite avtorjem projekta