Wisława Szymborska, vélika dama poljske poezije

V svoji utemeljitvi je Odbor za Nobelovo nagrado imenoval Wisławo Szymborsko (1923–2012) za »Mozarta« poezije in pesnico, ki je znala eleganco jezika združiti z »besom Beethovna« ter resna vprašanja tematizirati na humoren način. 

Danes so pesmi Wisławe Szymborske prevedene v več kot štirideset jezikov (v vse evropske, arabščino, hebrejščino, kitajščino in japonščino. Pred zbranimi pesmimi je izšlo v slovenščini več njenih posameznih pesniških knjig: izbor Semenj čudežev (1997), zbirka Trenutek (2005) in izbor njenih pesmi Ključ (2014). 
 

Razumska poezija, s ščepcem dvoma in ironije 

Pesnica gradi svoje pesmi iz vsakdanjosti. Njena drža je razumska, vendar prežeta s ščepcem dvoma in ironije. Ne uporablja bohotnih metafor, a ostaja ranljivo odprta do podrobnosti. Naslanja se na navidezno preprost verz, ki premore tudi »odtenke in globino«, ter na opazovanje preprostih vsakodnevnih predmetov in pojavov – čebule, trave in klasa med zobmi, mačke, tavajoče po praznem stanovanju, časopisnega članka, starega ventilatorja v muzeju – nekaj, kar se je v določenem trenutku najbolj dotakne in ji služi kot iztočnica za premislek. 
 

»Poezija mora preseči resničnost«

Morebitna osebna izkušnja prerašča v univerzalno. Ali kot se je Szymborska izrazila sama: »Poezija mora preseči resničnost, mora ji dajati drugo razsežnost.« V svojih pesmih zastavlja temeljna »vprašanja o življenju in svetu, ki jih vedno znova osvetljuje z nepričakovanih zornih kotov,« pa je zapisala v spremni besedi prevajalka Jana Unuk.

In prav v oživljanju t. i. miselne poezije vidijo poljski literarni kritiki pomen ustvarjalnosti Wisławe Szymborske za poljsko pesništvo in jo uvrščajo med svoje največje pesnike v drugi polovici 20. stoletja. Sloviti Czesław Miłosz je označil njeno poezijo za »eksistencialno meditacijo«, upesnjevanje drobcev splošne zavesti 20. stoletja …
 

»Kmalu sem dojela, da človeštva ni mogoče rešiti.«

Szymborska se je rodila 2. julija 1923 v vasici Bnin v bližini Poznanja na vzhodu Poljske. Kot otrok se je z družino preselila v Krakov, kjer je nato živela do smrti. Zaposlena je bila pri reviji Życie Literackie in bila del širokega umetniškega kroga. Vsakih nekaj let je izdala knjižico pesmi in živela navzven precej nevznemirljivo življenje.

V literarni svet je vstopila v duhu socialističnega realizma. Že kmalu po prvi zbirki To, za kar živimo (1952) pa je podvomila o njegovem diktiranem pozitivizmu. Pozneje je sama takole označila to obdobje: »V mladosti sem za hip verjela v komunistično doktrino. S komunizmom sem hotela rešiti svet. Kaj kmalu sem doumela, da ne deluje, toda nikoli se nisem pretvarjala, da se mi to ni zgodilo.«

Do leta 1957 je prekinila z duhom svoje zgodnje poezije, rekoč: »Na začetku svojega ustvarjalnega življenja sem ljubila človeštvo; hotela sem storiti kaj dobrega zanj. Toda kmalu sem dojela, da človeštva ni mogoče rešiti.« Vrsto let pozneje, v obdobju pred padcem železne zavese, pa se je ponovno aktivirala – pridružila se je gibanju Solidarnost, nosilcu odpora proti komunistični oblasti na Poljskem.
 

Nobelova »tragedija«

Preden so Szymborsko počastili z Nobelovo nagrado, je prejela že veliko pomembnih literarnih nagrad (Goethejevo nagrado, Herderjevo nagrado, nagrado poljskega PEN-a), častni doktorat poznanjske univerze Adama Mickiewicza ter najvišje poljsko državno odlikovanje – red belega orla (2011). Postala je tudi častna članica ameriške Akademije umetnosti in literature (2001).

Nobelovo nagrado, ki ji je temeljito pretresla življenje, je prejela kot osma ženska v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad (prvič so bile podeljene leta 1901). Dogajanje po njeni podelitvi, kot je za New York Times komentirala prevajalka njenih pesmi Clare Cavanagh, jo je menda za kar nekaj časa »popolnoma ohromilo«, tako da so njeni prijatelji nagrado imenovali kar »Nobelova tragedija«. Po njihovih navedbah naj bi potrebovala kar nekaj let, da je lahko spet napisala kakšno pesem.
 

Skrbno prečiščen opus

Čeprav se je s pesnjenjem ukvarjala dolgih šest desetletij, je izdala razmeroma malo pesmi: skupaj okoli 400 (samo 200 v času pred Nobelovo nagrado). Na vprašanje, zakaj je tako, je nekoč pojasnila: »V moji sobi je koš za smeti. Pesem, ki sem jo napisala zvečer, zjutraj še enkrat preberem. In ne preživi vedno.«

1. februarja 2012 je umrla v spanju na svojem domu v Krakovu. Aprila istega leta so, kot je pesnica odločila v oporoki, ustanovili Sklad Wisławe Szymborske, ki vsako leto podeljuje pesniške nagrade za mlade ustvarjalce. Istega leta je izšla tudi njena posthumna pesniška zbirka Zadosti z njenimi zadnjimi trinajstimi pesmimi, ki so prav tako vključene v knjigo Radost pisanja.