Večplasten roman o prepadih med nami

Vprašanje identitete je postavljeno tudi v središče romana Kako je umrl Vivek Oji, ki je za zdaj edini preveden v slovenščino in ga je angleški časnik Guardian označil za dokaz, da je »dobro literarno delo protiutež nevidnosti«.

Kako je umrl Vivek Oji je pretresljiv roman o okovih, v katere nas vklepa družba, ki nas nenehno uči, da moramo na svet in ljudi okrog sebe gledati na vnaprej določen način. Dogaja se v mestu na jugovzhodu Nigerije in v izhodišču zgodbe je prav naslovno vprašanje, ki se ga mati umrlega Viveka odloči za vsako ceno razrešiti. Večino dogajanja spremljamo skozi tretjeosebno perspektivo, vendar nam roman v vmesnih poglavjih dogajanje razkriva tudi skozi oči Vivekovega bratranca Osite in Viveka samega. 

To menjavanje perspektiv je po mojem mnenju tudi glavna odlika romana. Literarne osebe so predstavljene poglobljeno in predvsem brez olepšav, kar jih dela zelo človeške. Tako smo jih zmožni razumeti, četudi se z njihovimi stališči in dejanji pogosto ne moremo strinjati; prav zaradi iskrenega izpisovanja različnih perspektiv jih je nemogoče obsojati – namesto tega nas roman sili v univerzalen razmislek o družbi, v kateri živijo in v kateri živimo tudi mi, četudi na drugem koncu sveta. Vse osebe, tako glavne kot stranske, so produkt te družbe, nihče ni enoznačno slab in nihče ne želi nikomur škodovati, pa vendar škoduje, ne da bi se tega zares zavedal.

Roman se s sprejemanjem drugačnosti ne ukvarja ideološko-deklarativno, temveč realno in življenjsko. Teme obravnava na ravni posameznika in njegove bolečine ob tem, da mu družba in ljudje, ki jih ima rad, ne dopustijo biti to, kar je, saj je njegova prava identiteta drugačna od predstav, ki so ukoreninjene v skupnosti.

Po drugi strani pa Kako je umrl Vivek Oji ni delo, ki bi se zavzemalo zgolj za toleranco do spolnih manjšin, temveč deluje širše, saj se zdi, da izpostavlja predvsem dialoškost – ponuja namreč možnosti za razumevanje nasprotne strani ter spodbuja odprtost tudi do tistih, ki drugačnosti ne zmorejo sprejeti. Ti ljudje niso enoznačno slabi, temveč so zgolj ljudje, ki živijo pod težo predstav, ki jih ustvarja družba. Takšno stališče kaže na posebno občutljivost v odnosu do sočloveka in na prizanesljivost, ki delo dviga nad enopomenskost ideoloških pozicij.

Kavita, Vivekova mati, obsesivno išče vzrok sinove smrti in je v svoji žalosti prikazana brezkompromisno. Občutek ima, da ima kot njegova mati edina pravico jokati za njim, in ne prenese, ko vidi jokati njegove prijatelje. Emezi zapiše: »Nihče drug ni mogel občutiti te izgube, ki je je bilo za celo življenje. Nihče drug ga ni izgubil bolj kot ona, pa so vendar jokali vpričo nje, kakor da to kaj pomeni. Še vedno so otroci, si je poskusila dopovedati Kavita, niso še dovolj zreli, da bi svoje solze omejili vsak na svojo sobo, vsak v svoji neokrnjeni družini. A je še vseeno razmišljala o njih kot o sebični mulariji, ki ne premore ne olike ne sočutja ne empatije, in ob tem se ji je vnemala jeza na dekleta, čeprav je vedela, da jih ima še vedno rada, nekje pod togoto in bolečino in žalostjo, za katere je čutila, da pripadajo njej in zgolj njej« (183).

Tudi z možem to žalost težko deli, saj žalujeta vsak na svoj način. Njega prevzame melanholija, brezvoljnost, le redko se prikaže iz spalnice in preneha se umivati: »Chikova žalost je obtežila vsak centimeter njegove kože in z njo vred mišice in kosti, da je le s težavo vstajal« (183).

Kavita medtem hodi po mestu in trmasto zaslišuje ljudi, ki bi o Vivekovi smrti lahko kaj vedeli, in kljub prigovarjanju ni pripravljena odnehati. Pogosto jih vsevprek obtožuje, da ji nalašč prikrivajo resnico. Emezi zelo življenjsko prikaže, kako se okolica na njeno iskanje odziva – znanci so do nje vedno bolj zadržani, začnejo se je izogibati, okličejo jo za blazno, postane jim popolnoma tuja. Ne vedo, kako ji stati ob strani in kako ji pomagati, zato jih njena obsesivnost odbija.

Osita, Vivekov bratranec in pozneje njegov partner, se z izgubo sooča drugače. Zateče se v drugo mesto, kjer se začne vdajati pijači in telesnim užitkom, dokler ne pride ponj Kavita v upanju, da bo vedel, kam je izginil Vivekov amulet, ki ga je ves čas nosil okrog vratu. Osita je eden od najbolje razdelanih likov v romanu in nam kot tak tudi ponuja svojo prvoosebno perspektivo. V začetku sta z Vivekom še otroka, nato pa se zaradi neprijetnega dogodka oddaljita in spet zbližata leta pozneje, ko si je Osita po dolgotrajnem zanikanju (»Hočeš, da ti v obraz povem, da nočem biti tak kot ti?« mu nekoč zabrusi) pripravljen priznati, da do Viveka čuti močno naklonjenost. Pogosto je do njega grob in neprijazen, saj si tudi sam težko priznava čustva, ki jih do njega goji. Vivekova drugačnost ga obenem privlači in ga od njega odtujuje. 

Z izgubo se prav tako s težavo spopadajo Vivekove prijateljice, na primer njegova najboljša prijateljica Juju, ki po njegovi smrti preneha govoriti: »A to, da je ostala zaverovana, v mehurčku molka, ki si ga je ustvarila, ko je izvedela, da je mrtev – to je bila za Juju dobrodošla milost. Po pravici povedano ni vedela, zakaj je nehala govoriti. Enostavno se je zdelo lažje. Ljudje so jo kar naprej spraševali, kako je z njo, kako se drži, ali je v redu, ko pa so spoznali, da ne bo odgovorila, so naposled odnehali« (193). Čeprav Vivekove prijateljice ne vedo natanko, kaj se mu je zgodilo, slutijo, da je povezano z njegovo spolno identiteto. Vivek ima namreč čudovite dolge lase, rad se liči in oblači v ženske obleke. Medtem ko v prvi polovici romana tone v depresijo, začne v drugi polovici dneve preživljati v družbi prijateljic, ki ga sprejmejo takšnega, kakršen je, in končno si lahko dovoli resnično izraziti svojo identiteto. Tako se počuti svobodnega in srečnega.

Kljub vsemu je zunanji svet prenevaren, da bi se mu pokazal v tej luči. Kot izpostavlja urednica Darja Marinšek, je to roman, ki nam da začutiti osamljenost nekoga, ki se ne pusti ujeti v zadušljive družbene norme, ravno zato pa paradoksalno ostane ujet v svoj svet, ki je prisiljeno zožan na skrajno omejen prostor in skrajno omejen nabor ljudi. Medtem ko si okolica, njegovi najbližji, predvsem starši in sorodniki, delajo utvare, da mu želijo le najboljše, to velja samo, dokler je to najboljše v okviru njihovih lastnih predstav. Tako pa se pravzaprav postavljajo na vzvišeno pozicijo in ga ravno s tem najbolj izdajo. To je dejstvo, ki ga lahko prenesemo na marsikatero življenjsko situacijo, in v romanu učinkuje zelo prepričljivo in tragično.

Vivekova osamljenost je najbolj izrazita v poglavjih, napisanih z njegove perspektive. Njegova poglavja so refleksivna in večinoma zelo kratka, kakor da poudarjajo to, da ga nihče zares ne sliši. Vivek v začetku romana razmišlja: »Nisem tisto, kar kdor si že misli, da sem. Nikdar nisem bil. /…/ In vsak dan je bilo težko, ko sem hodil po svetu in vedel, da sem v očeh drugih tak in tak, vedel, da se motijo, tako popolnoma motijo, da jim je moj pravi jaz neviden. Zanje niti obstajal ni. Torej: če te nihče ne vidi, ali še vseeno obstajaš?« (47) Kot zrcalo tem besedam proti koncu romana Kavita možu ob sinovem grobu zabrusi: »Ničesar ne veva o njem. Ti si imel samo svojo predstavo o tem, kaj naj bi bil tvoj sin, in tako vneto si skakal čez plot, da so šli njegovi zadnji meseci na tem svetu čisto mimo tebe. Ne moreva še naprej trditi, da je bil človek, za katerega sva ga imela, ko pa je hotel biti nekdo drug in je kot ta človek tudi umrl, Chika. Zavozila sva, ti to ni jasno? Nisva ga videla in sva zavozila« (250). Nazadnje Kavita torej vendarle spozna, da je s svojo nezmožnostjo razumevanja sina odgnala od sebe in mu povzročila ogromno bolečine. Svojega otroka ima seveda skrajno rada, vendar neprestano prihaja do nekakšnega trka med materinsko ljubeznijo in družbeno-kulturno omejenostjo. Konec je z mnogih vidikov še posebej simboličen, saj zelo dobro prikaže, kako nas nazadnje najbolj ranijo tisti, ki jih imamo najraje, medtem ko nas pravzaprav skušajo zavarovati.

Slog je izjemno liričen, roman se bere zelo tekoče in bralca posrka vase, za kar je zelo zaslužna tudi spretna in večkrat nagrajena prevajalka Katja Zakrajšek. Liričnost jezika in misli pusti močan vtis, posebej z močnimi stavki in podobami, kot so: »da je bil tako lep, da je bil zrak okrog njega ob ves lesk« (17) ali: »ljubezen in krivda imata včasih isti okus« (270) ali: »Včasih, ko smo še živeli v Delhiju, sem sovražila vonj vrtnic, ampak moj stric jih ima tako rad, in zdaj – prav čudno – me samo spominjajo na dom« (14).

Roman mi je bil poleg liričnega sloga všeč predvsem zaradi svoje večplastnosti in dialoškosti. Akwaeke Emezi se svojih literarnih oseb loteva s posebno tenkočutnostjo, ki omogoča vživljanje in razumevanje kljub njihovim napakam. Kako je umrl Vivek Oji je ključen roman za čas vseprisotnih ideologij, v katerem bi potrebovali predvsem sposobnost, da drug drugemu zares prisluhnemo.