Varufakis – akademik, minister, žvižgač

Ioannis Georgiou "Janis" Varufakis (1961) se je rodil v Atenah, v Angliji je študiral matematiko in ekonomijo, nato pa poučeval ekonomijo na različnih britanskih univerzah in po svetu. Danes je profesor ekonomije na univerzi v Atenah, sicer pa javni intelektualec v najžlahtnejšem pomenu besede.

V politiko je vstopil kot popolni outsider, intelektualec in strokovnjak, predvsem pa kot kritik dotedanje vlade. V politiko ga je potegnila levica (Siriza) in ga vključila v pogajanja Grčije z Evropsko unijo oz. grškimi kreditorji. Finančni minister je bil natanko 162 dni. Tudi v tej funkciji, ki jo je opravljal od januarja do julija 2015, je pri svojem ravnanju ohranil kritično držo neodvisnega intelektualca, zaradi česar ga je politično-bančna srenja izkoristila kot grešnega kozla. Pogajanja z EU trojko mu niso uspela in je po njih odstopil.

S knjigo Je tu kakšen odrasel? je poleg vpogleda v grški finančni polom ustvaril tudi obvezno branje o veliki krizi, ki je po letu 2008 zajela svet. Čeprav so zgodbe v knjigi zelo osebne in poimenske, je besedilo enkratna analiza obstoječih struktur establišmenta, ki deli in vlada, vendar ne po načelih solidarnosti in demokracije, temveč moči in denarja.

Avtor pronicljivo opisuje povezanost politike z bančnim svetom ter razgalja brezčutnost in neusmiljenost oblastnih struktur. Analizira, kako so se v krizi razvili pogoji za vzpon desničarske politike, razmaha fašizma, ksenofobije, problematične razprave o begunski tematiki, osvetljuje pa tudi, kako je s krizo povezan brexit in kako se je iz nje povzpel Trump. Avtor meni, da je finančna kriza iz leta 2008, ki nas spremlja še desetletje po tem, posledica dokončnega sesutja svetovnih mrež moči, zarot brez zarotnikov, ki krojijo naša življenja. Razkritje je po njegovem mnenju »predpogoj za preživetje dostojnosti, celega sloja naših soljudi, celo našega planeta«.

Varufakis opisuje, kako kočljivo, celo nevarno je lahko outsidersko vedenje. V času pogajanj zaradi grškega dolga je bil med drugim tudi v ZDA, kjer se je sestal z bivšim in tedanjim finančnim ministrom ZDA. Takole pripoveduje: »Po sestanku na finančnem ministrstvu me je uradnik, ki me je pospremil k izhodu, presenetil s prijateljskim opozorilom: 'Minister, opozoriti vas moram, da boste v roku enega tedna žrtev diskreditacijske kampanje, ki jo bodo vodili iz Bruslja.' Kar ni bilo presenečenje, saj insiderji agresivno reagirajo na vsakogar, ki bi si drznil outsiderjem omogočiti vpogled v njihove črne skrinjice. Omrežja postanejo še bolj avtoritarna, bolj zaprta in bolj fragmentirana. Vedno bolj zaskrbljena bodo glede lastne 'varnosti' in monopola nad informacijami, manj zaupljiva do običajnih ljudi.«

Tako je tudi bilo. V naslednjih poglavjih avtor pripoveduje o nasilnem odzivu omrežij na njegovo trmasto nepripravljenost, da bi se podredil interesom omrežij moči in verjetno pridobil privilegirano mesto v eni od njihovih črnih skrinjic – insiderskih skrivnosti.

»Na koncu se je vse končalo pri čački na papirju – ali se bom pripravljen podpisati pod sporazum za nov sveženj pomoči, ki bi Grčijo potisnil še globlje v labirint dolžniške ječe,« piše Varufakis. »Moj podpis je bil tako zelo pomemben zato, ker tisti, ki z Mednarodnim denarnim skladom ali Evropsko unijo podpiše sporazum o posojilu, ni predsednik ali predsednik vlade države, ki se je znašla v težavah. Ta strupeni privilegij pripada nesrečnemu finančnemu ministru. Zato je bilo za grške upnike ključno, da si me ukrojijo po lastnih željah, da me pridobijo v svoje vrste, ali če to ne bi bilo mogoče, da me zdrobijo in nadomestijo s poslušnejšim naslednikom.«

Če bi Varufakis podpisal, bi outsider postal insider – deležen bi bil kopice pohval in slavospevov. Sam pravi, da se nanj nikoli ne bi usul plaz prostaških pridevnikov, ki so mu ga namenili mediji in ki se je kot na ukaz sprožil nekaj več kot teden dni po obisku v Washingtonu (»natančno tako, kot me je opozoril ameriški uradnik«).

Čeprav ima vsebina knjige čvrsto podlago v zapiskih, posnetkih, uradnih zapisih, se bere skorajda kot kriminalka: slog pisanja je odličen in tudi prigode, ki jih avtor opisuje, niso daleč od tega. Kako se je vrtelo zunanje kolo zgodovine, vemo.