Trkaj & Igor Saksida: Zaljubljena v poezijo in rep

Potem ko sta pred tremi leti s knjigo Kla kla klasika klasiko priredila za ušesa najstnikov, sta zdaj pesmi iz zakladnice slovenske poezije od Otona Župančiča do Anje Štefan prestavila v repersko »preobleko« za malčke. Knjigi Repki je priložen tudi CD, na katerem lahko njuno ljubezen slišijo v živo.
 

Kako so nastali Repki? Kakšen je bil prvi vzgib? In kako je potem tekel proces nastajanja knjige ter CD-ja?

Igor: Pred zdaj že veliko leti – ha, ura teče, nič ne reče – sva se z Rokom srečala ob imenitnem projektu aktualizacije klasike za najstnike. Nastala je knjiga Kla kla klasika, ki je pri Mladinski knjigi izšla leta 2017, ki je bila tako med mladimi kot med učiteljicami in učitelji zelo lepo sprejeta. Z Rokom sva nastopala po šolah, obiskala to ali ono knjižnico ali kulturni dom, gledališče, nastopala na prostem … Vmes sem se sam brusil kot reper, čeprav seveda nisem tako dober, da bi si zares zaslužil to oznako ...

Rok: Nekatere učiteljice so nama predlagale, da narediva še knjigo za najmlajše. Zakaj pa ne, to bi znalo biti sila zabavno! Takega projekta v svetu še ni bilo in ni boljšega, kot ustvariti nekaj, česar ni še nihče pred tabo. Idejno so Repki nastajali v Igorjevem avtu (rečeva mu Prasko, ker naju spominja na tigra), ko sva se med vožnjo veliko pogovarjala in smejala. Glasbeno pa sem se projektu predal med poletjem, ko sem noč in dan ustvarjal glasbene demo verzije, ki jih je potem Damjan Jovič še izpilil skupaj z gosti, Igor pa je vmes že dodelal knjigo skupaj z ilustratorjem Igorjem Šinkovcem. Ku ku in Repki so tu!

Kaj Repki prinašajo najmlajšemu občinstvu?

Igor: Repki so zbirka kakovostne klasične in sodobne otroške poezije. V njej najdemo Stritarjevo Žabjo svatbo, Župančičevo Pismo, Rudolfovo Hudo mravljico, ob teh večnih verzih naših najboljših starejših ustvarjalcev pa še pesmi Lile Prap, Petra Svetine in Anje Štefan. Mladim se torej najprej odstre svet tematsko povezane poezije, knjiga pa z vabilom (Hip-hop! Misli, v galop! Če v glavi te zvija: Na pomoč, domišljija!) spodbuja bralce vseh starosti, da o prebranem razmislijo, besedila aktualizirajo in se o njih med sabo pogovarjajo. Pogovor je največ, kar v teh čudnih časih lahko ponudimo drug drugemu. Poleg tega je v knjigi še Hip-hop slovarček, v katerem bralci izvejo, kaj pomenijo besede rep (rap), rispekt in flow, čisto na koncu je še galerija otroških likovnih izdelkov, ki utripajo v ritmih hip-hopa. O tem, kako vse to dopolnjuje glasba, natančneje rep, pa naj z repom pokaže kar Rok. Poslušajte CD in ne bo vam treba dolgo iskati odgovora na to, kako rep dograjuje poezijo …

Kdo vse je sodeloval pri projektu?

Igor: Najprej dva Igorja in en Rok. Igor Saksida, torej jaz (smeh), je izbral pesmi in napisal spodbude za pogovor o prebranem, Igor Šinkovec je knjigo izvrstno ilustriral (Še nikoli niste videli gobe z mikrofonom, stavim, da ne!), Rok Terkaj, ki ga bolj poznamo kot reperja Trkaja, je napisal dvanajst (ja: 12!) besedil in jih tudi izvedel, za sijajno glasbeno podlago in produkcijo v celoti je poskrbel avtor številnih glasbenih hitov Damjan Jovič. Le kdo ne pozna Nipkejeve pesmi Noben me ne razume?

Rok: Projekt pa so še dopolnili prijatelji in glasbeni kolegi, najprej je na vrsti reperska zasedba; tu so Pižama, Emkej, Jose, Zlatko, Nipke, Saxida. Odrepala in zapela pa je tudi carica Neca Falk in ob njej še Ditka, v refrenih so pomagali tudi otroci in še nekaj glasbenikov, ki so popestrili inštrumentalno plat. Projekt je vsebinsko bogat in precej raznovrsten, zato bo peljal poslušalca od čarovnij do strašljivih coprnij, iz stvarnega sveta v fantazijo … Aha, še to moram omeniti, tudi dr. Igor Saksida odrepa, kot se za pravega profesorja slovenščine spodobi. (smeh) Hura!

Repki so po Kla kla klasiki vajina druga skupna knjiga. Kako se je razvijalo to vajino sodelovanje? Ali zdaj skupaj delujeta drugače, kot sta pri prvi knjigi?

Rok: Z Igorjem imava tisto, česar se ne moreš naučiti, česar se ne da kupiti v supermarketu, a ima posebno moč, da zasije kot sonce. Oba sva zaljubljena v to, kar počneva – v poezijo in rep, hkrati pa sva še dobra prijatelja. To se čuti v vsakem gibu, izrečenem verzu, na vsakem nastopu – predana sva poslanstvu: mlade navdušiti za ustvarjalnost. Želiva širiti in aktualizirati slovensko poezijo naprej med mladimi, da njihove oči zažarijo in se prižgejo plamenčki navdušenja do slovenske besede, njene pronicljivosti, subverzivnosti. Želiva, da začutijo poetični naboj jezika, ki se bo ohranjal in bo grel še naslednje generacije.

Igor: In kaj je bilo tokrat drugače? Najprej morda to, da sem se veliko naučil o tem, kako nastaja glasbena zvrst, ki jo poimenujemo rep (rap). To še zdaleč ni preprosta, plitva glasba, kje pa! V njem se išče pravi besedni izraz, pravo razpoloženje, pili se glasbena podlaga … Rep sedaj še bolj spoštujem kot ob svojih prvih korakih v njegov svet, zato se veselim vsakega novega komada, kot pravijo reperji – še posebej, če ga napiše kaka mlajša ustvarjalka ali ustvarjalec. Morda tudi manj prestrašeno zrem v mikrofon, če je treba odrepati kak verz – saj veste, Trkaj je odličen mentor!
 

Odrasli smo tisti, ki otroke vpeljemo v svet branja. Kakšne so vajine očetovske bralne izkušnje?

Igor: To vprašanje je odlično in zelo pomembno za spremembo ne najboljšega »stanja« družinskega branja na Slovenskem. Po podatkih raziskave Knjiga in bralci VI, Bralna kultura in nakupovanje knjig v Sloveniji v letu 2019 (UMco, 2019) pri nas otrokom doma pogosto bere le 29 % družin, medtem ko je na Norveškem družinsko branje precej bolj uveljavljeno – tam se ta odstotek povzpne na 76 %. Vprašanje je tudi, kaj beremo otrokom – tu moramo vsi skupaj zagovarjati predvsem kakovost in raznovrstnost. Ko sem sam pred desetletjem in več bral svojemu sinu, sva se pogovarjala o marsičem: o kakovostnih slikanicah (npr. Preusslerjevi Pravljici o samorogu), fantastičnih pripovedih (npr. Brata Levjesrčna Astrid Lindgren), uživala sva ob »groznih« pesmicah Andreja Rozmana Roze (Črvive pesmi) – in še kaj.

Rok: Tara je trenutno glasbeno navdušena nad Ledenim kraljestvom, to ji je špica, tako da ji vrtim večinoma te pesmi. Hkrati so ji Repki super, najraje ima Ustrahavanke, saj se jih prav nič ne boji. Drugače pa ji vrtim veliko glasbe, ki jo poslušam jaz. Ko se peljeva z avtom, imava načelo izbire: vsak en komad med vožnjo. Tako ona spozna tudi druge zvrsti, jaz pa Ledeno kraljestvo in Elzo in Ano že stotič. (smeh) Sem pa zelo ponosen na to, da ima rada moje komade Dihi z mano pa Pleš in Maš me, mam te, Hej, ti. To mi je tako: O, kul, hvala tamala, res cenim to. Drugače pa Tara tudi repa, je na Repkih; to me veseli, saj spozna, kaj oči dela in kako je dejansko biti v studiu in repati v mikrofon.
 

Ste v času nastajanja knjige kaj novega in zanimivega izvedela o slovenski poeziji?

Rok: Te »ekskurzije« so vedno zanimive, saj preko Igorjevih predlogov dobre otroške poezije spoznavam novo paleto ustvarjalcev in njihovih del, ki jih prej nisem poznal. Vžge se mi motor in padem v svet rimanih besed. Nadgradnja tega pa je umestitev poezije v rep, ki ima to zmožnost, da lahko plete zgodbe med sabo. V mojih repih lahko Maček Muri preganja miške iz pekarne Miš Maš, a miškam pridejo na pomoč Jerry in Miškolin in Sapramiška in skupaj odkrijejo Mišjo dolino. Ta prepletenost daje nove scenarije za zanimive skupne dogodivščine, ki jih v slovenski otroški poeziji seveda ni veliko, saj živijo književni junaki vsak v svoji knjižni hišici. Hkrati pa rep klasični otroški poeziji, ki je po moje le nekoliko preveč pridna, doda nagajivost in ostrino. Je kot lump med odličnjaki. A to ne pomeni, da je neumen.

Igor: Zanimivo je tudi to, kako lepo se povezujeta pesništvo in rep. Neverjetno, kako se Huda mravljica s svojo originalno melodijo, ki jo znamo vsi, poveže z najbolj sodobnimi ritmi repa, kako oboje skupaj kar vabi k plesu … Ali kako se odlična pesem Anje Štefan Le pogumno, le za mano nadgrajuje z repom, ki ga je dopisal Rok, skladbo pa izvedel skupaj z Neco Falk. Zdi se, da med kakovostnim repom in pravo otroško poezijo, ki ni otročja, ampak je iskrena, zato je lahko tudi sporočilno zahtevna, meja vse bolj izginja …
 

Rok, kaj najraje berete doma svoji hčerki? Kako izbirate otroške knjige?

Sedaj ima Tara najraje pošast Mici pisateljice Majde Koren in se zelo smeje, ko dodam svoj način interpretacije. Aha, beseda, ki se jo je naučil na novo, pravi. Drugače pa trenutno uživava v dogodivščinah o Prdogradu, to je v gradu kjer vsi, princi in princese, močno prdijo. Avtorja Prdograda sva midva sama; jaz si izmislim eno zgodbo iz tega okolja in ona eno. Tako si izmišljava nove in nove scenarije. Otroške knjige pa izbiram tako, da greva skupaj v knjižnico, Tara si jih nabere cel kup, jaz ji pa berem.
 

Igor, kaj pa radi berete vi?

Jaz svoji hčerki, ki je še v maminem trebuhu, deklamiram pesmi in sem vesel, ko mi kot prava reperka brcne nazaj »rispekt«. Se pa tudi branja neskončno (spet) veselim. Tako kot sem se veselil narobe pravljic, ki sva jih pred leti sestavljala z mojim sinom in so bile podobne pravljicam iz Prdograda. Teo si je izmislil čim bolj nenavadno povezavo pridevnika in samostalnika, jaz pa sem mu nato pripovedoval zgodbo o prehlajeni roleti, zaljubljenem fikusu ali mesojedi preprogi … Sicer pa berem marsikaj – tudi pesnice in pesnike, ki sem jih vključil v Repke, seveda.

Peter Svetina in Anja Štefan sta že dve od imen, ob katerih brez dvoma ne bo prišlo do napake, če bomo kupili kako knjigo, ki sta jo napisala. Navijam zlasti za izvrstne Svetinove Molitvice s stopnic in Drobtine iz mišje doline Anje Štefan. Pa še droben dodatek. Če bi se radi pozanimali, zakaj je danes sploh še smiselno brati, preberite odlično knjigo Mihe Kovača Berem, da se poberem – zagotavljam, da se boste ob njej tudi nadvse zabavali. Ne boste verjeli: strokovne, torej zelo resne zadeve so lahko, če to pisec zna, tudi nadvse duhovite.