Tone Pavček – šaman, ki vžiga ogenj v besede

Tone Pavček (1928–2011) je zagotovo eden teh pesnikov, morda celo zadnji od njih. Velja za pesnika odprtega srca in širokega duha. V poklon njegovi poeziji bo konec oktobra 2022 izšla razkošna knjiga Izbranke. Estetsko dovršena izdaja prinaša vse pesnikove najlepše in najbolj znane pesmi za odrasle, prvič zbrane v knjigi, dopolnjene z vrhunskimi slikami mednarodno priznanega likovnega umetnika Svjetlana Junakovića.
 

Treba je mnogo preprostih besed

Kdo še ni slišal verzov, kot so: »Kadar hodiš, pojdi vedno do konca« ali »Treba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, ljubezen, dobrota …« in še več drugih, ki so tako rekoč ponarodeli in jih ljudje zapisujejo kot posvetila na voščila, razglednice in v spominske knjige. Marsikateri obiskovalec literarnih večerov se še spominja Pavčka kot malce vihravega, a zanosnega recitatorja lastnih pesmi, hudomušnega in vznesenega boema, v poznih urah hitečega čez cesto. Ali morda še vedno vidi v mislih podobo gorečega govornika na televiziji in družbenih shodih na predvečer osamosvojitve, človeka, ki se je razdajal z vsem, kar je počel.

V slovensko književnost je vstopil po koncu druge svetovne vojne v duhu nove lirike, ki je postavila v ospredje intimni in osebni svet. Bralcem se je prikupil z igrivostjo in podobami deklet kuštravih las, prvih poljubov, svetlobe in pričakovanj. Prepoznaven je postal tudi po ritmični spevnosti verzov in kmalu postal ljudski pesnik v najvišjem pomenu besede.

Po naravi nepoboljšljiv optimist je tudi zase, kot je zapisal sam, verjel, da ga spremlja sreča ali, kot je rekla njegova mama, »da je rojen v srajčki«. Tone Pavček resnično velja za enega naših najbolj vedrih, celo prešernih in svetlih pesnikov, odprtih življenju.
 

Hvalnice besedi in zemlji

Iz njegove odprte duše so že na začetku in potem vedno znova vzkipele na plano hvalnice besedi in zemlji. Vraščen v domačo Dolenjsko je pesnil preproste, a izbrušene verze z zeleno barvo travnikov in gričev, s sladkim grozdjem trte in žlahtnim vinom, kot bi mu jih vdihoval pastirski bog Pan.

Pozneje, v pesmih iz zbirk v 60. in 70. letih, pa so se mu poleg zaupanja v ljudi in zaljubljenosti v življenje čedalje pogosteje oglašali tudi nenehni nemir, trpka doživetja, nostalgično hrepenenje po »izgubljenem raju« rodnega sveta, iskanje smisla …

Čez ljubo Dolenjsko mu je prvič segel mrak ob sinovi smrti. Občutje osebne izgube se je v kontekstu širšega dogajanja čedalje bolj povezovalo tudi z vprašanjem slovenstva (Pesmi o moji deželi, zbirka Goličava, 1988), boleče zvestobe – domu, življenju, ljubezni. Kot rečeno, se je v času osamosvajanja Slovenije vidno uveljavil tudi kot družbeni in politični delavec: na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1989 je prebral za osamosvojitveni proces pomembno Majniško deklaracijo.
 

O ljubezni in angelih

Z minevanjem let so se zunanji in notranji viharji sčasoma polegli in tedaj se je v središče njegove poezije ponovno prebila ljubezen. Izšlo je 74 sonetov v zbirki z naslovom Same pesmi o ljubezni (2008), v ciklu Nenaslovljene pesmi pa so se oglasili že tudi prvi tihi opomini, da se bo prej ali slej tudi njemu odprla pot v občestvo prednikov.

Nazadnje se je začel s pesmijo bojevati tudi proti smrti – in ustvaril ciklus 50 pesmi, ki so posthumno izšle leta 2012 v zbirki Angeli. V teh pesmih nam posreduje slutnje in spoznanja o tem, kako si smrt in življenje skrivnostno podajata roke. In kako nad vsem kot nevidna bistva »bedijo« angeli – lepota, otroška čistost, ljubezen.

Potem ko je njegovo srce, ki se še ni naužilo darov, obstalo, je posthumno izšla še zbirka Domu in rodu z več kot 120 pesmimi, v katerih mehko in zanosno barva z »zelenilom ljubezni« zemljo, rodno hišo, izročilo, materni jezik. V pesmih o Istri priklicuje vonj po zemlji in morju, slavi okus vina, svobodne ptice, solni kristal.

Pesnikova hči Saša Pavček ga je v teh »zelenih hvalnicah rodu in domu« imenovala dionizični bard, v katerem pesniški ogenj ni pojenjal niti v ugašajočem telesu. Čeprav ga je pesniški in življenjski eros še vedno gnal z neustavljivo močjo, se ob vročični želji napisati še kaj, ujeti še malo sape, preden sonce ne požge navdiha, občutijo v pesmih tudi temnejši toni zavedanja o slovesu.
 

Ljudski klasik                                                  

Tone Pavček je literarni klasik in ljudski pesnik v najvišjem pomenu besede, ki je sprejemal »vse darove preizkušenj – dež, sušo, Eros …« Ali kot se je izrazil pesnik in literarni zgodovinar Peter Kolšek: »pesnik luči, ki je dobro vedel za temo.«

Rad je zahajal med ljudi in s številnimi svojimi pesmimi tudi ostal med njimi, o čemer priča več deset tisoč prodanih izvodov njegovih pesniških knjig, tako da se lahko prodaja njegovih pesniških zbirk kosa z največjimi tujimi uspešnicami.

Zelo se je priljubil tudi otrokom. Verjetno bi težko našli otroka, ki ne bi vsaj slišal za Jurija Murija, eno največjih slovenskih uspešnic za otroke, če že ne bi znal na pamet začetnih verzov te zgodbe. Ali za fantazijsko bogato in Jezikovno bravurozno Čenčarijo (1975) ali z večernico nagrajeno knjigo Majnice (1996).

Za svoje pesniško in prevajalsko delo je prejel vrsto nagrad in priznanj, med njimi trikrat Levstikovo (1958, 1962, 2005) za mladinsko poezijo in leta 1984 Prešernovo za pesniško zbirko Dediščina. Ni naključje, da ga je Unicef zaradi njegove srčnosti in zavezanosti mladim leta 1996 imenoval za enega svojih ambasadorjev. Bil je tudi strasten in odličen prevajalec ruske, hrvaške in srbske poezije.