Tina Vrščaj: Moj Klanec ni več simbol vdanosti v usodo

Pri Cankarjevi založbi je pravkar izšel njen roman Na Klancu, ovenčan z nagrado modra ptica za najboljši roman za odrasle.

Tina Vrščaj v njem pripoveduje zgodbo Eve in Gregorja, ki sta v zgodnjih srednjih letih, in njunih hčerk. Njun odnos se vse bolj krha, strast izgublja. Pod pritiskom borbe za zaslužek in vse bolj očitnih razlik v razumevanju sveta se priplazi v njun odnos rušilna moč klanca, ki moške vedno znova požene v svet ... 
 

Z vašim romanom smo dobili na novo tematiziran simbol klanca, družbene določenosti, fatalizma, s katerim se je Cankar zarezal v slovensko zavest. Zakaj ste iz slovenske mitske pokrajine izbrali prav ta teren? 

Najbrž zato, ker sem zadnjih petnajst let preživela v strmem bregu v odmaknjenem kraju sredi gozda in me je ta kraj na novo rodil. In vendar sem trinajst let pisala druge zgodbe, potem pa je naenkrat ven prodrla ta o klancu. Že s prvim odlomkom, ki sem ga napisala, se je vzpostavil hud naklon. Da sem zmogla strmino, sem ubrala nov slog: kratek stavek hitre sape in ritem, ki žene dalje. Z grizenjem strmine se vsekakor poklanjam Cankarju.

A hkrati moj Klanec ni več simbol vdanosti v usodo, prej nasprotno. Lahko da deloma predstavlja vaško zarukanost in samovoljno plenjenje narave, a ob protagonistki Evi je tudi simbol prvobitnosti, zlitja z naravo, večnega obnavljanja in rasti. Ker mora človek tu vedno stopati navzgor, ni nič doseženo brez truda, in to človeka krepi. Tu tiči eno od sporočil. Junakinja je postavljena nasproti danes vodilni vrednoti, človekovemu udobju. Ona na Klancu je simbol upiranja vsemu, kar je udobno, samoumevno in pogosto sebično. Veliko trpi in se v trpljenju približa Francki, a jasno je, da si dandanes lahko tudi pomaga, kot si ženske nekoč niso mogle. Zelo ljubo mi je bilo riti po terenu, tako pomenljivem za Slovence. 
 

V ospredje romana ste postavili tenkočuten preplet intimne in družbene teme: odnos med Evo in Gregorjem zgodnjih srednjih let, ki ju vse bolj obremenjuje klančevski problem ... 

Kot je zagoneten simbol klanca, je zapleten tudi odnos med osrednjima likoma. Gotovo klanec prispeva svoje z odmaknjenostjo, nedostopnostjo in tradicijo alkoholizma. A večji vir njunih težav je najbrž kar globalen problem. Na kratko bi ga povzela takole: odsoten moški in oče ni nič novega, je pa nova ta telesna prisotnost (moškega ali ženske, otroka ali koga drugega) in hkratna odsotnost duha.

Ta zamaknjenost, ki je razumljiva pri umetnikih, mislecih, znanstvenikih, se je zdaj razlezla čez vse. Toda ljudje niso več umaknjeni vase, potopljeni v svoje žlahtne misli, ne premlevajo in ne reflektirajo svojih življenj, ampak so skoraj brez predaha priklopljeni na tuje vsebine, neštete vsebine, ki so jim na napravah dostopne povsod. Človek se razvija v novo sorto. Vsak dan se čudim propadanju medčloveških odnosov in nasprotujem temu ohlajanju. Postajamo klimatske naprave v času podnebnega segrevanja.

Moški na Klancu zapuščajo družino, tudi Gregor, medtem ko se Eva v stiski osebnostno okrepi – kot bi združila v sebi najboljše izjemnih likov: ljubezen Cankarjeve Francke, upornost Vorančeve samorastniške Mete, prvinskost Radmance iz Ljubezni na odoru … Kako se je rojeval vaš lik?

Uf, hvala! Tudi meni se zdi močna, vredna občudovanja (v nasprotju z mojimi prejšnjimi junaki, ki so zbujali pomilovanje ali posmeh, hehe). Res sem vanjo zlila veliko: materinsko ljubezen in erotično strast, ljubezen do narave in tudi oboževanje življenja kot takega.

Je strpna in uporniška, borbena in iskrena v svojem boju. Ne more si privoščiti, da bi obupala, ker bi bila to izdaja teh, ki jih ljubi. Morda se je ta lik ženske matere v meni rodil, ko sem rodila. In se kalil, ko sem se preizkušala v vzgoji, brodila čez bolezni bližnjih in odkrila trpežnejšo plat človeka.
 

Eva, že ime je znamenje, mar ne?, polno živi svoj notranji svet in je prvinska v odnosu do otrok in narave. Čeprav je prej mehka kot klena osebnost, se zdi, da se prav ona v svojem »teku za vozom« najbolj reši klančevstva?

Recimo, da Klanec predstavlja košček neokrnjene slovenske narave. Malo po malo ljudje ta košček uničujejo – sekajo gozd, gnojijo polje, onesnažijo potok, sredi livade nagrmadijo odpadke, povozijo in prepodijo živali. Eva pa se temu upira, sprva na Klancu, nato v Ljubljani in svetu. Širi svoj humani odnos do okolja. Deloma mi je ekološka problematika z zelo slabo prognozo strokovnjakov narekovala, naj, če je še seme upanja za vse živo na Zemlji, to seme podarim Evi, ona pa ga posadi za vse nas in nam da zgled. Ima torej to seme – jasno, da se mora rešiti. A ta osvoboditev predvsem pomeni, da lahko, malo po malo, prebije tudi druge okvire, zaradi katerih ljudje s svojim ravnanjem še naprej spodkopavamo prihodnost.
Priznati si moramo omejitve, med njimi to, da smo ljudje del narave in odvisni od nje. Že mogoče, da lahko nadziramo lokalno vreme, ampak globalno podnebje nas ima vse v pesti. In že mogoče, da smo se razširili v vesolje s tehnološkimi podaljški naših čutil, ampak ne moremo posvinjati enega planeta in se preseliti na drugega! Junakinja je morala dobiti svoje ime, da: z vso mikavnostjo, s prvinsko goloto nas vabi, da ugriznemo v jabolko in spoznamo.
 

»Človek je izrinil žival, stroj pa človeka«, beremo med drugim. Z okoljsko problematiko in kritiko ljudi z zaslonom na obrazu umeščate klančevski problem v sodobni, digitalni svet … 

V tem smislu gre človeštvu zelo slabo. Mladina spi s telefoni. Ta problem me tako zadeva, da o njem pišem tudi v esejih. Kako naj otroku danes ne daš telefona, ki ga seveda uporablja za vse drugo kot klicanje, če ga imajo vsi drugi? S tem ga iztrgaš družbi, ga počudačiš. Zato je prepoved uporabe telefonov vsaj na šolah pameten ukrep, ki ga ne morem prehvaliti. Če bi okrog zrasli lokali, diskoteke, knjižnice, klopce in »spoznavalnice« z geslom »brez zaslona«, bi me to navdušilo. Trenutno smo v fazi hlapčevstva, pokorni stroju, ne človeku.
 

V liričnih opisih narave se zalesketa posebna lepota, v trenutkih človeške bližine toplota in milina, ostro in rezko pa med drugim odzvanja Evino iskanje zaposlitve. So v romanu spregovorile tudi vaše osebne izkušnje? 

Vsekakor, v tem romanu sem se naravnala na naš tukaj in zdaj in uprizorila tudi marsikako svojo izkušnjo. Vsa ta vprašanja me tako bodejo in zato navdihujejo: Kako je z odnosi? Kje je naš stik z naravo? Kaj je z odgovornostjo? In če želiš biti družbi koristen in odgovoren in hočeš delati, a pri tem ne bi rad pogazil svojih načel, kakšne imaš sploh možnosti? Jaz sem po dolgih letih samostojnega pisateljskega delovanja kar težko prišla do prve zaposlitve. Na razgovorih se običajno bohotijo formalizmi, in za te nimam pravega razumevanja. Veliko sem bila v konfliktu sama s sabo, zdelo pa se mi je, da to ni le moj problem, ampak stvar družbe.
 

Klanec je določujoč in kompleksen prostor. Ne pobegne mu vsak, hkrati pa je tam doma narava in »življenje gomazi«. Treba ga je in presegati in zavarovati, imeti rad. Bi bil to lahko dober izplen klanške tradicije?

Izvrsten.