Stvari, ki jih nočem pozabiti

Govorjenje o vojni je leksikalna bližnjica, še en poskus, da bi se izognili dejstvu, da je to dogajanje za nas popolna novost, in ga opisali z besedami, ki se nam zdijo bolj znane. Vendar je prav to napaka, ki jo spet in spet ponavljamo že od vsega začetka: zavračamo nepredstavljivo in ga na silo tlačimo v običajne, manj strašljive kategorije. Kot bi akutno dihalno stisko zamenjali za sezonsko gripo. V času epidemije je natančna, dosledna izbira izrazov ključnega pomena, saj besede vplivajo na naše vedenje. Če jih uporabljamo površno, je naš odziv lahko napačen. Poleg tega vsaka beseda prinaša svoje strahove: vojna prikliče v spomin avtoritarizem, ukinjanje pravic in nasilje – demone, ki bi jih bilo zdaj še zlasti bolje pustiti pri miru.
 

Minil je mesec dni, odkar je nepredstavljivo vdrlo v naša življenja. Kot virus, ki se zahrbtno razrašča v vseh kotičkih pljuč, se je zažrlo v vse pore našega vsakdanjika. Nikoli si nismo mislili, da bomo potrebovali dovoljenje, da odnesemo smeti iz stanovanja. Nismo si mislili, da bomo urnik domačih opravkov prilagajali dnevnemu poročilu civilne zaščite. Nismo pričakovali – ne mi, ne tukaj –, da bodo ljudje umirali sami, brez utehe svojih bližnjih. In da jih bo treba pokopati v samoti in tišini. In vendar se vse to dogaja.
 

21. februarja je bila glavna novica na naslovnici italijanskega časnika Corriere della Sera srečanje med Giuseppejem Contejem in Matteom Renzijem. O čem sta že govorila? Prisežem, da se ne spomnim. Spodaj desno so v enem stolpcu poročali o prvem pozitivnem brisu v Codognu. Mnogi med nami niso še nikoli slišali ne za Codogno ne za brise. Naslednje jutro si je koronavirus že priboril vso naslovnico in se ni več umaknil z nje.
 

Ko se ozremo nazaj, se nam zdi, da se je vse odvrtelo bliskovito. Teorija, ki pravi, da vse ljudi na planetu loči le šest vmesnih poznanstev, je morda točna ali pa ne, a videti je, da je virus kot pajek po mreži splezal po tej verigi in nas dosegel. Najprej se je okužba razširila po Kitajski, nato po Italiji, potem po našem mestu, potem smo izvedeli, da se je okužila neka znana osebnost, nato naš prijatelj, nazadnje so odpeljali v bolnišnico soseda. V tridesetih dneh. Vsakega od teh korakov smo spremljali z nejevero, čeprav je bil po verjetnostnem računu povsem predvidljiv. Prednost virusa je bila že od vsega začetka v tem, da se je gibal v domeni nepredstavljivega. Ves čas smo ponavljali »Daj no, kje neki,« že naslednji hip pa smo obtičali doma, kjer zdaj tiskamo uradni obrazec, da ga pokažemo policijski patrulji, ko gremo v trgovino.
 

Vsako obotavljanje, vsaka zamuda, vsaka odvečna razprava, vsak nepremišljen tvit so čez približno 17 dni povzročili še več smrti. Med epidemijo se odlašanje plačuje z žrtvami. To je najgrozljivejša urna postavka, kar smo jih kdaj doživeli.
 

Število žrtev v Italiji je preseglo tisto na Kitajskem. Lahko se sprašujemo – in se tudi moramo –, zakaj je tako. Vendar bomo ugotovili, da je osnovni razlog ta, da se mi težko sprijaznimo z nepredstavljivim, težje kot države, ki so pred kratkim doživele podobne epidemije. Zdaj bi že morali razumeti, da nepredstavljivega ne bo konec ne danes, ne takrat, ko se bo iztekla domača osamitev, niti takrat, ko bo konec epidemije. Nepredstavljivo se je šele začelo in bo dolgo ostalo z nami. Morda bo celo najpomembnejša značilnost obdobja, ki nas čaka.
 

Vztrajno omenjanje vojne me je spomnilo na besede Marguerite Duras, ki so v bistvu paradoks: »Prihaja mir. Kot bi se spuščala trda tema. To je začetek pozabe.« Po koncu vojne se vsi trudijo, da bi jo pozabili, in nekaj podobnega se zgodi tudi z boleznijo. Trpljenje nas prisili, da se soočimo s sicer prikritimi resnicami, drugače razvrstimo svoje prioritete in vdihnemo nov pomen sedanjosti. Brž ko ozdravimo, pa ta nova spoznanja izpuhtijo. Smo sredi pandemije, ki je našo civilizacijo presvetlila z rentgenskimi žarki, in pokazale so se resnice, ki se bodo na koncu spet razblinile, če si jih ne bomo pri priči zapisali. Sredi tesnobe, ki nam polni glave s številkami, pričevanji, tviti, odloki in neznosnim strahom, moramo najti nekaj prostora za drugačna razmišljanja in si drzniti postaviti pomembno vprašanje, ki bi se mu pred mesecem dni posmehovali, češ da je lahkoverno: bomo potem, ko bo tega konec, res hoteli živeti v enakem svetu kot prej?
 

Zdaj se ukvarjamo z odkrivanjem nevidnih načinov širjenja bolezni covid-19, vendar obstajajo še bolj neopredeljive poti, ki so svet in Italijo pripeljale do sem, kjer sta zdaj. Tudi te moramo odkriti, zato pišem seznam vsega, česar nočem pozabiti. Seznam se vsak dan malo podaljša in mislim, da bi moral vsak sestaviti svojega. Potem jih bomo v miru potegnili na plan in jih primerjali, da bomo videli, ali imajo kakšne skupne značilnosti in ali lahko glede tega kaj ukrenemo.
 

Nočem pozabiti, koliko ljudi je ubogalo nova pravila in kako me je to osupnilo. Nočem pozabiti neumorne skrbi za bolne, pa tudi za zdrave, in izrazov hvaležnosti, ki vsak večer prihajajo z oken. Tega si ne bo težko zapomniti, saj je že postalo del uradne pripovedi o epidemiji.
 

Pozabiti nočem niti tega, kolikokrat sem prve tedne, ob previdnih začetnih ukrepih, slišal ljudi reči: »Saj so nori.« Dolga leta neupoštevanja strokovnih mnenj so pripeljala do nagonskega nezaupanja, ki se je strnilo v tri besede: »Saj so nori.« Nezaupanje je povzročilo zamudo, ta pa žrtve.
 

Nočem pozabiti, da sem do zadnjega odlašal s preklicem letalske vozovnice, čeprav mi je bilo že jasno, da bi bilo odpotovati povsem nerazumno. Samo zato, ker sem si tako želel na pot. Trma, pomešana s sebičnostjo.
 

Nočem pozabiti spremenljivih, senzacionalističnih, čustvenih, pomanjkljivih in nasprotujočih si vesti, ki so spremljale začetek epidemije. To je bila morda največja polomija od vseh. Med epidemijo so zanesljive informacije ključnega pomena.
 

Nočem pozabiti, kako je na lepem utihnil politični čvek, kot bi se mi odmašila ušesa po tistem odpovedanem poletu. V hipu je izginil nenehni, vseprisotni, sam sebi namenjeni hrup v ozadju, ki je prej dušil vsakršno resno razmišljanje.
 

Nočem pozabiti, kako pozno – prepozno – se je odzvala Evropa in da ni nikomur prišlo na misel, da bi ob krivuljah naraščanja okužb v posameznih državah pokazal tudi evropsko krivuljo. Tako bi čutili, da smo v tej nesreči vsaj simbolično skupaj.
 

Nočem pozabiti, da pandemije niso povzročili skrivni vojaški poskusi, temveč naš škodljivi odnos do okolja in narave, izsekavanje gozdov in nepremišljeno potrošništvo.
 

Nočem pozabiti, da nas je pandemija zalotila tehnično večinoma nepripravljene in strokovno pretežno nevedne.
 

Nočem pozabiti, da nisem zmogel junaško, uravnovešeno, jasnovidno poskrbeti za svojo družino. Nisem znal dvigniti morale svojih bližnjih, pa tudi ne svoje, ko bi bilo to najbolj potrebno.
 

Krivulja pozitivnih, tisti graf, ki ga prej nismo poznali in zdaj odloča namesto nas, se bo sploščila, dosegla težko pričakovani vrh in se začela spuščati. To ni le pobožna želja, to bo neposreden učinek naše trenutne discipliniranosti in upoštevanja ukrepov, ki so edini učinkoviti in moralno sprejemljivi. Že zdaj bi se morali zavedati, da bi upadanje lahko trajalo dlje kot rast in da bi utegnili doživeti še kakšno širjenje okužbe, morda nove kratkotrajne karantene, nove krize. Nekatere omejitve bodo morale veljati še nekaj časa. Najverjetneje se bodo preplahi izmenjavali z nekakšno normalnostjo z omejitvami. Nekoč pa bo tudi tega konec in začela se bo obnova.
 

Takrat se bodo voditelji trepljali po hrbtih in si čestitali za pravočasno, preudarno ukrepanje in požrtvovalnost. Tako pač ravna oblast vedno, kadar ji grozi, da bo njeno delovanje kdo postavil pod vprašaj: na lepem odkrije skupinsko igro. Medtem pa si bomo mi želeli samo, da bi se lahko vsega skupaj otresli. Spustila se bo trda tema, začela se bo pozaba.
 

Razen če si bomo že zdaj upali razmišljati, česa si ne želimo več. Najprej vsak zase, nato vsi skupaj. Ne vem, kako napraviti ta pošastni kapitalizem malo manj pošasten, kako spremeniti gospodarski sistem, kako na novo utemeljiti naš odnos do okolja. Niti o tem nisem prepričan, ali bi znal spremeniti lastno vedenje. Zagotovo pa vem, da nič od tega ni mogoče, če si prej ne drznemo o tem razmišljati.
 

Ostanimo doma, dokler bo potrebno. Ozdravimo bolne, objokujmo in pokopljimo mrtve. Toda že od tega trenutka dalje si zamišljajmo prihodnost. Preprečimo, da bi nas nepredstavljivo znova presenetilo.