Roman Krznaric: Naša usoda ne bi smela biti v zvezdah 

Kako zaustaviti te škodljive procese, smo se pogovarjali s sodobnim avstralskim filozofom in sociologom Romanom Krznaricem, ki v svoji odmevni knjigi Dobri prednik ponudi več načinov dolgoročnega reševanja kritičnih vprašanj o našem planetu.
 

Kaj je bilo tisto, kar vas je spodbudilo k pisanju knjige Dobri prednik?

Eden od razlogov, da sem se lotil pisanja knjige, je bilo pomenljivo vprašanje, ki ga je nekoč postavil veliki imunolog Jonas Salk, ki je v 50. letih prejšnjega stoletja odkril cepivo proti otroški paralizi: Ali smo dobri predniki? Vprašanje se me je močno dotaknilo, saj se mi je zdelo, da gre za temeljno vprašanje našega časa – da bi se morali vprašati, kako se nas bodo spominjale generacije zanamcev. Knjigo sem napisal tudi zato, ker sem spoznal, da bodo moji otroci morda živi še leta 2100, mi pa živimo v družbi, ki komaj vidi dlje od jutrišnjega dne – in da moramo glede tega nekaj ukreniti.
 

Tole je knjiga o upanju in ne optimizmu, ste zapisali uvodoma. Je za optimizem že pozno? 

Optimizem se mi ne zdi pretirano koristen koncept – gre za to, da se ti kozarec vedno zdi napol poln ne glede na dokaze (ki nemara kažejo drugačno sliko). Upanje pa po drugi strani pomeni zavezanost nečemu, kar globoko cenite, tudi če nimate veliko možnosti, da to dosežete. Iskreno rečeno, mislim, da bo imelo človeštvo velike težave pri spopadanju s številnimi izzivi prihodnosti, kot je podnebna kriza – vendar imam upanje! 
 

Živimo v obdobju patološke kratkoročnosti. Kaj se nam bo najbolj maščevalo? 

To je fascinantno vprašanje. Mislim, da pozabljamo, kako globoko ukoreninjena je kultura kratkoročnosti. Mnogi ljudje kratkoročnost povezujejo z digitalno tehnologijo in nenehnim pogledovanjem na pametne telefone.

Toda v resnici korenine kratkoročnosti segajo vsaj petsto let v preteklost, do izuma prvih mehanskih ur v Evropi v poznem srednjem veku. Te ure so začele meriti čas in ga razkosavati na čedalje manjše dele. Prve stenske ure so zvonile enkrat na uro, do leta 1700 pa je večina ur že imela minutne, do leta 1800 pa še sekundne kazalce. Naša kultura časa je postajala čedalje hitrejša in prihodnost je dirjala proti nam. Zato mislim, da je tiranija ure ena od stvari, ki se nam maščuje, ko si prizadevamo razmišljati dlje v prihodnost. 
 

Vendar naj bi bilo osredotočenje na kratkotrajne užitke zapisano tudi že v naših genih, torej evolucijsko pogojeno? 

No, mislim, da se v naših možganih odvija boj med kratkoročnimi in dolgoročnimi vzgibi. Evolucijsko smo pogojeni, da hlepimo po takojšnji nagradi oziroma zadovoljitvi – temu pravim »možgani kot sladkorna penica«. Toda naši možgani so ožičeni tudi za dolgoročno razmišljanje in načrtovanje – temu pravim »želodni možgani«. Želodni možgani nam omogočajo, da varčujemo za pokojnino, da sestavljamo sezname pesmi za svoj pogreb pa tudi gradimo katedrale in potujemo v vesolje. Naučiti se moramo le, kako jih vklopiti. 

Zakaj pravite, da sodobni človek gleda na prihodnost kot na »tempus nullius«? 

Mislimo, da smo kolonizirali prihodnost. Obravnavamo jo kot oddaljeno kolonialno postojanko, kamor lahko po mili volji odlagamo ekološko degradacijo in tehnološko tveganje, kot da tam ni nikogar. Temu rečem »tempus nullius« – to je »prazen čas«, čas, ki še ni naseljen. Kar seveda ne drži, saj ga naseljujejo milijarde in milijarde ljudi – prihodnje generacije, na katere vplivajo naša dejanja. Kolektivni izziv človeštva je, kako dekolonizirati prihodnost. 
 

Slavni naturalist David Attenborough je leta 2018 svetovne voditelje na podnebnih pogovorih OZN resno opozoril, da se nam obetata propad naše civilizacije in izumrtje večine naravnega sveta, če ne bomo ukrepali glede okoljske problematike. Kako se torej izviti iz te, zdaj že civilizaciji nevarne kratkoročnosti? 

To je veliko vprašanje! Mislim, da je prvi korak ponovno izumiti politične institucije, da bodo bolje prilagojene za dolgoročno razmišljanje in načrtovanje. V Walesu imajo na primer komisarja za prihodnje generacije – nestrankarski javni urad, ki preučuje vplive javne politike do trideset let v prihodnosti. To je dober začetek za vsako državo in nekaj, kar bi, upam, odobraval tudi David Attenborough! 
 

Na vrhu seznama nevarnosti kratkoročnosti postavljate tudi grožnje sistemov umetne inteligence, kot je smrtonosno avtonomno orožje, ki bi ušlo izpod nadzora, tudi gensko zasnovane pandemije. V luči svetovnega dogajanja se zdi grožnja nevarno otipljiva …   

Seveda ne moremo z gotovostjo vedeti, kako se bo razvijala umetna inteligenca v prihodnje in kakšno oziroma kolikšno grožnjo za človeštvo bo pomenila. Bodo stroji prevzeli nadzor? In kdaj bi se to lahko  zgodilo? Vendar je jasno, da sistemi umetne inteligence že uhajajo izpod nadzora, pa naj gre za Googlove aplikacije, ki sledijo vsemu, kar počnemo, da lahko ciljno oglašujejo, ali za vlade, ki uporabljajo umetno inteligenco v oborožitvi. Pandemija je seveda sprožila tudi vprašanja o potrebi po dolgoročnem načrtovanju zdravstvene oskrbe za spopadanje s prihodnjimi pandemijami, ne glede na to, ali bodo posledica genskega inženiringa ali ne.

Omenjate tudi zaskrbljenost glede vpliva molekularne nanotehnologije in možnosti, da bi se teroristi dokopali do samomnožečih se nanobotov v velikosti bakterije, ki bi ušli izpod nadzora in zastrupili ozračje. Koliko sploh vemo o teh raziskavah?

Žal nisem ravno strokovnjak na tem področju. Ampak podobno, kot to velja za morebitne grožnje umetne inteligence, bi morala vsaka vlada skrbno preučiti svojo pripravljenost in načrte za biološko varnost.
 

Dolgoročno razmišljanje pridobiva podporo, vendar mu še ni uspelo prodreti globlje v širše miselne strukture po vsem svetu. Kaj lahko stori posameznik in koliko šteje njegova »kapljica v morju«?

Mislim, da bolj kot individualno potrebujemo kolektivno ukrepanje. Navdihujejo me na primer sodni postopki v številnih državah, kot sta Nizozemska in Nemčija, kjer mladi tožijo vlado zaradi neuspešnega zmanjševanja ogljičnih odtisov, s čimer ne ščiti pravic prihodnjih generacij.

Seveda pa lahko tudi kot posamezniki veliko naredimo, od praktičnih stvari, kot je zmanjšanje lastnega ogljičnega odtisa (jaz sem se na primer pred kratkim znebil avtomobila), do nečesa, kar sem s svojimi otroki naredil za svoj 50. rojstni dan: imeli smo piknik v vejah 800 let starega drevesa, kjer smo se pogovarjali o »globokem času« in o tem, kako je bilo drevo tam že dolgo pred nami in bo verjetno tam še dolgo po naši smrti. Vsaka kapljica v morju naredi razliko. Ampak to je vidno šele, ko se kapljice povežejo v val.
 

V svoji knjigi Dobri prednik kot dolgoročni cilj prihodnosti poleg obrata v smer ekološke civilizacije izpostavljate tudi tehnologijo. Je naša usoda lahko v zvezdah – v kolonizaciji drugih planetov? 

Mislim, da naša usoda ne bi smela biti v zvezdah. Verjamem, da bi morala biti naša prednostna naloga naučiti se živeti znotraj ekoloških meja edinega planeta, za katerega vemo, da je na njem možno življenje: in to je Zemlja. Šele ko bomo to znali, se lahko pogovarjamo in načrtujemo potovanja  na Mars z Elonom Muskom.