Roman Gašperin, stric Enci benci

Kdo pa pozna gospoda, ki se je vsega skupaj spomnil in uredil v eno najbolj priljubljenih pesniških zbirk pri nas? Ste tudi tokrat dvignili roko? Verjetno je takšnih herojev bolj malo. Ta gospod je namreč Roman Gašperin, učitelj, zbiratelj in urednik vseh štirih doslej izdanih knjig Enci benci na kamenci.

Sam pravi, da se otrokom pogosto predstavi kot »stric Enci benci«. Nam pa je zaupal, kako so nastale štiri izjemno priljubljene zbirke ljudskih pesmic, ki že več desetletij navdušujejo staro in mlado.
 

Kdaj in kako ste pričeli zbirati otroške pesmice, izštevanke, zbadljivke, besedne igre? Kako se je vse začelo?

Študiral sem slovenščino in etnologijo. Za seminarske naloge pri študiju etnologije sem raziskoval in na terenu zbiral otroške igre, med njimi so bile tudi izštevanke. Ker pa nam je profesor Janez Bogataj večkrat izzivalno dejal, da se študenti v svojih nalogah vedno osredotočijo le na majhen geografski košček, zanimivo pa bi bilo raziskati ves slovenski prostor, sem sprejel izziv in se osredotočil le na pesmice, vendar po vsej Sloveniji.
 

To pa je za enega človeka precejšen zalogaj …

Ker sem že imel izkušnje, koliko terena lahko obhodi en sam, koliko časa za to porabi in kako malo gradiva tako na slepo zbere, sem se domislil mreže raziskovalcev, ki bi vsak na svojem koncu zbirali in poslali gradivo na eno mesto. V Pilu so se strinjali in smo razpisali nagradno raziskovalno nalogo. Po enem letu sem prejel veliko kartonsko škatlo, v kateri je bilo mnogo papirčkov in listov popisanih tako in drugače.

Nisem imel pojma, kaj v resnici je bilo na teh listih. Vse sem prepisal, vsako pesmico na svoj kartonček, in jih začel klasificirati – živalske, nepomenske, zmerljivke itd. Z računalnikom Commodore, v davnih časih, sem vse pretipkal. Pesmic je bilo 1500 in prišle so prav z vseh koncev Slovenije. Seveda je med njimi veliko variant in prav gotovo nismo zbrali čisto vsega gradiva.

Iz tega gradiva je nato nastala prva zbirka Enci benci na kamenci. Izdali ste jo na lastno pest …

Delal sem in še vedno delam v osnovni šoli v Lescah in ravnatelj je bil dovzeten za idejo, da bi šola izdala knjigo z izštevankami. Seveda sem moral ves denar za tisk priskrbeti sam, kar pa takrat ni bilo malo denarja.

Potreboval pa sem ilustratorja, ki ga je bilo treba tudi plačati. Povprašal sem sodelavko, akademsko kiparko Andrejko Čufer, pa mi je odgovorila, da se s fakultete spominja dveh izvrstnih in duhovitih slikarjev Zvonka Čoha in Milana Eriča.
 

Ste se takrat prvič srečali z Zvonkom Čohom?

Da, poiskal sem njegov naslov in se odpravil v Ljubljano. Ni ga bilo doma. Sedel sem na stopnicah pred vrati in mu pisal dolgo pismo, da bi ga pridobil k sodelovanju. Prav na koncu pisma pa je prišel. Za mizo sem mu slikovito opisoval, za kakšen projekt gre, vendar ga nisem navdušil. Bil je sredi Socializacije bika in najbrž tudi drugih nalog in me je gladko zavrnil. Toda bil sem vztrajen.

Na koncu je popustil in predlagal je, da bi si pet ilustratorjev razdelilo delo in bodo sodelovali z menoj. Nisem se strinjal, ne spomnim se več natančno, kaj se je zgodilo, ampak Zvonko si je v trenutku premisli in obljubil, da bo narisal 50 ilustracij in naslovnico. Vem le to, da sem mu zagotavljal, da bo to tak projekt, da bova lahko z njim delala vse življenje.
 

Kako dobro ste takrat v resnici poznali Čohovo delo?

Nisem poznal niti ene Zvonkove slike ali ilustracije. Zato mi je moral narisati tri, da bo lahko komisija na šoli, ki je v resnici ni bilo, sprejela ilustratorja. Narisal jih je v nekaj dneh, in ko sem jih videl, sem padel na rit. Kaj tako norega si nisem niti predstavljal, segla sva si v roke in postala družabnika.

Knjiga je nato kar hitro postala uspešnica …

Knjiga je bila izdana v 5000 izvodih in se je dobro prodajala. Odzivi staršev v mnogih pismih so bili prekrasni. Problem pa je bila inflacija, neplačevanje knjig, mnogo dela z računi, razpošiljanjem, evidenco itd. Bil sem sredi pogovorov za drugo knjigo, moral bi založiti denar za tisk, nisem pa imel uvida, da prihaja digitalna tehnologija in se bo tisk knjig bistveno pocenil in bi tako zmogel tudi sam.
 

Vas je takrat k sodelovanju povabila Mladinska knjiga?

Pojavil se je Andrej Ilc, ki je na trgu opazil knjigo. Bila mu je všeč in me je vztrajno vabil k sodelovanju, da bi prepustil izdajanje naslednjih knjig Mladinski knjigi. Imel sem tudi druge življenjske izzive, Andrej je bil prijazen, nenasilen, vztrajen, zdel se mi je pošten, zaupal sem mu in uspelo mu je.

Tako se lahko od tod naprej Mladinska knjiga pohvali z uspešnicami Enci benci na kamenci. Pa tudi Andreju ni bilo lahko prepričati svojega šefa; šele ko je prinesel iz knjižnice nekaj izvodov knjig, ki so bile zmahane, sto in stokrat prebrane, je šef dovolil.
 

Zdaj se veselimo že štirih slikanic in dveh kartonk Enci benci na kamenci. Te iskrive zbirke vsekakor sodijo med najboljše, najbolj priljubljene in tudi najbolj uspešne zbirke otroških pesmic pri nas. Skupno je bilo prodanih neverjetnih 50 000 izvodov. Ponatisi se kar vrstijo. Vi sami pa se v vsem tem času niste prav veliko izpostavljali.

Velika večina Slovencev ve, za kaj gre, ko slišijo Enci benci. Je pa zanimivo, da nihče ne pozna imena avtorja, ki ga sicer ni na naslovnici, je pa na notranji prvi strani. Zato se otrokom ne predstavljam s svojim imenom in priimkom, ampak kar rečem, da sem stric Enci benci. In vsi smo zadovoljni.

Ste kakšno rimo v zbirkah skovali tudi sami?

Nikoli. Če bi se to zgodilo, bi šla vsa verodostojnost rakom žvižgat, počutil bi se goljufa. V eni knjigi je vključena izštevanka Daneta Zajca, ker smo spregledali, da ima pesmica avtorja, da ni ljudska. Pesnika smo prosili za dovoljenje, če lahko izštevanka v knjigi ostane, in se je strinjal. Seveda sem skoval nekaj svojih rim oziroma mladostnih pesmi, vendar so objavljene čisto drugje.
 

Katere pa so vaše najljubše pesmice?

Meni so seveda najbolj všeč stvari iz prve knjige, ker so bolj moje, ker so tudi prve, ker jih poznam najdalj časa in ker si domišljam, da sva na naslovnici midva z ženo. Taka sva karikirano tudi bila, ko smo se spoznali z Zvonkom.

Da bi mu vrnil, sem v eno od knjižic uvrstil pesmico, pri kateri lahko poljubno menjaš ime, kar se seveda ne ve. V moji varianti je: Zvonko je baraba, ker ga ljubi baba, baba ga pa noče, Zvonko se pa joče. Nisem vedel, če bo Zvonko ugriznil v kislo jabolko, pa je. V ilustraciji se prepozna, da je to Zvonko.
 

Kaj mislite, v čem je skrivnost uspeha Enci benci na kamenci?

Fenomen teh knjig je kombinacija starih, preizkušenih, kratkih pesmic z udarnimi rimami in ilustracijami Zvonka Čoha. Vprašanje, če bi s kakim drugim ilustratorjem to še bilo to. Tako kot so odštekane pesmice, so tudi ilustracije. Za to mora imeti ilustrator v sebi dovolj humorja, poguma in fantazije.
 

Povedali ste, da delate v šoli. Kako je delati z otroki? Se vam zdi, da so se otroci skozi leta, desetletja spremenili?

Če so se otroci spremenili? Mislim, da se niso. Narava je zelo zanimiva. Ustvari izredno pisan travnik rož. V naravi je ravnovesje; kako bi bilo sicer mogoče, da je vedno približno enako fantkov in deklic. Pa vedno so eni zelo bistri, drugi nagajivi, tretji s težavami, četrti zagrizeni bralci, kakšni brez posluha, eni z občutkom za umetnost, drugi za kladivo.

Kako pa je z otroškimi pesmicami, izštevankami in besednimi igrami danes?

Izštevanke so prehajale iz roda v rod, v zadnjega pol stoletja pa se je vse spremenilo. Otroci so se prej veliko igrali na travnikih in bili pri tem ustvarjalni. V »modernem« času pa je način življenja in posledično tudi iger postal popolnoma drugačen in pesmice, ki so bile del igre, so utihnile in izginile.
 

Toda v knjigah Enci benci na kamenci se ohranjajo.

Že v času mojega zbiranja so pesmice poznali le še stari ljudje in ko so umrli, so šle tudi pesmice z njimi v grob. Danes pa jih prav po zaslugi knjig Enci benci skoraj vsi poznamo! Ogromno otrok zna pesmice na pamet in tako te živijo dalje. Sicer drugače kot včasih, vendar so na neki način last otrok, kot so bile nekdaj.

Sam sem zgradil le most, preko katerega so pesmice prešle iz enega časa v drugega. Na tej točki sem ponosen in hvaležen, da sem imel srečo, da sem lahko opravil tako pomembno nalogo. Vedel sem, da se v nalogi, ki je že nekaj časa stala na polici, skriva izredno bogastvo in da bi bilo škoda, da ostane tam.