Richard Osman: Nihče ne bo napisal knjige, ki jo imaš v glavi

Tako je kriminalko Četrtkov klub za umore, ki na Otoku velja za najhitreje prodajano kriminalko, označil angleški komik Adam Kay, avtor uspešnice Tole bo bolelo.

Pisateljski slog britanskega televizijskega voditelja, producenta, komika, režiserja in pisatelja primerjajo s kraljico detektivskega romana Agatho Christie, všeč pa bo tudi vsem tistim, ki so jih navdušile prigode Hendrika Groena.

Kaj vas je navdihnilo, da ste napisali Četrtkov klub za umore?

Obiskal sem sorodnico, ki živi v lepi upokojenski skupnosti na angleškem podeželju. Tam imajo vse – zelena polja, lesketajoča se jezera, bujne gozdove ter najsodobnejšo telovadnico in bazen. Madonca, imajo celo savno in džakuzi. Če hočeš živeti tam, moraš biti starejši od 65 let, ampak verjemite, če bi šli tja na obisk, bi hoteli ostati.

Kosila sva na terasi restavracije. Bilo je zgodaj (tam jedo ZELO zgodaj). Pogledal sem na telefon in videl, da ni signala. No, in ko sem takole sedel na tem lepem kraju, kjer ni bilo mobilnega signala, me je nenadoma spreletelo: »Ha, tole je idealen kraj za umor.«

Zdelo se mi je pametneje, da ga opišem, kot zagrešim. Ozrl sem se po omizju, po izjemnih ljudeh z izjemnimi življenji. In takrat me je prešinilo še nekaj: če bi se tukaj RES zgodil umor, stavim, da bi ga tile ljudje razvozlali. In tako je nastal Četrtkov klub za umore.

Četverica sedemdeset- in osemdesetletnikov – Elizabeth, Joyce, Ibrahim in Ron – se sestaja enkrat na teden in razvozlava nerešene umore. Premlevajo stare primere, navadno ob buteljki ali dveh, potem pa jim nekega dne usoda postreže s pravim pravcatim umorom.
 

Ali ta nenavadna, raznolika četverica premore toliko znanja, da razvozla umor?

Nočem razkriti preveč, toda knjiga bi bila zelo čudna, če tega znanja ne bi premogli. In mogoče je v knjigi več kot en umor … Če hočete to izvedeti, jo morate prebrati.
 

Kaj vas je prepričalo, da ste začeli pisati?

Vedel sem, da mi je zamisel všeč. Zgodaj zjutraj me je prebujala, spremljala me je na avtobusu, se prikradla vame med sestanki. Ampak dovolj je bilo, da sem prebral katerega od sijajnih romanov Kate Atkinson ali Iana Rankina, da mi je uplahnil pogum. Ne bi znal napisati česa takega.

Potem pa sem se pogodil sam s sabo. Sklenil sem, da za mesec dni utišam glas dvomljivca v sebi. Samo za mesec dni. Prisilil sem se, da sem vsak dan dve uri sedel in pisal. To je pomenilo vsak dan tisoč besed. Nikoli nisem popravljal tistega, kar sem napisal prejšnji dan. Nisem se ubadal z uvodnim stavkom. In čez leto in pol sem imel 90 000 besed – roman.

So se porabljeni čas, energija, kri, znoj in solze splačali?

Vsekakor. Ta dosežek je bil najtežji in najustvarjalnejši v mojem življenju in nanj sem najbolj ponosen. Bilo je dolgotrajno, naporno, težko, frustrirajoče in razgaljajoče, ampak ker sem si vzel dve uri časa na dan za tisoč besed, sem proces nekako lažje izpeljal.

Seveda veliko ljudi reče, da ti sploh ni treba napisati knjige. Nihče ne vstopi v knjigarno in reče: »Ti, tukajle pa potrebujejo še eno knjigo.« Ampak nihče ne bo napisal knjige, ki jo imaš v glavi. Kar je škoda. Zakaj torej ne bi poskusil? Zdaj sem sredi pisanja nadaljevanja in ne znam opisati, kako vznesen občutek je to. Kar vam daje misliti, kako spreten romanopisec sem.
 

Kako to, da ste se lotili kriminalke? Kdo vas je navdihnil?

Sem tiste vrste bralec, ki skuša razplesti uganko, še preden detektiv razvozla primer. Med odraščanjem sem veliko bral Agatho Christie. Veliko avtorjev piše genialne kriminalke, zdi pa se mi, da se bosta Kate Atkinson in Ian Rankin v zgodovino zapisala kot velikana med avtorji kriminalk.
 

Kaj bi položili na srce bodočemu pisatelju, ki bere tale intervju?

Požvižgaj se na vse in si še danes vzemi dve uri časa. Sedi in napiši 200 besed. Ali 500. Ali 1000, ni važno. Začni na začetku ali pa na sredi. Opiši vročino v Dordonji ali obsodi nekoga na smrt na oddaljenem planetu. Jutri ponovi vajo. In srečno. Veselim se branja tvoje knjige.
 

So upokojenci, ki so vas navdihnili, že prebrali vaš roman?

Prisegel sem, da ne bom izdal, kje je ta upokojenska skupnost, ampak pred kratkim sem se vrnil tja preverit njihov odziv na Četrtkov klub za umore in k sreči so vsi uživali v branju. Uf, kako mi je odleglo!