Na čem je bil Hitler? Resnica o drogah v tretjem rajhu

Doslej se je o razširjenosti drog v tretjem rajhu vedelo zelo malo. Strokovnjaki so opravili delne raziskave, celotne slike pa doslej ni preučil še nihče. Zato je to slepo pego osvetlil nemški novinar in pisatelj Norman Ohler. Sprva je prebiral zapiske Hitlerjevega osebnega zdravnika, nato pa se je za  pet let zakopal v arhive v Nemčiji in ZDA. Nastala je knjiga Popolna omama, ki voditeljem tretjega rajha gleda dobesedno v žile in dokazuje, da se je po njih pretakalo veliko strupene kemije.

Nacisti so sprva promovirali zdravo življenje in strogo politiko proti drogam. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so droge zelo preganjali in celo sprejeli zakon, po katerem so odvisnike za dve leti prisilno napotili v zaprte ustanove.

Ko se je položaj Nemčije med vojno poslabšal, so ubrali popolnoma druge strune. Izgovarjali so se na  to, da so zahteve družbe, politike in vojske vse večje, ljudje pa vse bolj izčrpani, zato jim je treba pomagati. »Vsakršna pomoč, ki je ljudi spravila v pravo razpoloženje, je bila dobrodošla – tudi kemična,« zapiše Ohler v Popolni omami.

Čudežna tabletka, ki je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja na voljo brez recepta praktično v vsaki lekarni, se je imenovala pervitin. Glavna učinkovina tega »ljudskega zdravila« je bil metamfetamin, ki je danes po vsem svetu prepovedan ali vsaj strogo nadzorovan. Na črnem trgu je še vedno zelo priljubljen in bolj znan pod imenom crystal meth. Lahko bi ga imenovali tudi »sredstvo za povečanje zmogljivosti«. Pod njegovim vplivom je človek izjemno buden, poln energije in moči.

Pervitin je med nemškimi vojaki postal hitro zelo priljubljen. Eden izmed njih, pisatelj Heinrich Böll, kasnejši Nobelov nagrajenec za književnost, je v pismih domačim pogosto prosil, naj mu pošljejo ta priljubljeni »medikament«. »Pošljite mi še nekaj pervitina, naslednje tedne mi bo na pogostih stražah prišel prav,« je pisal.

Tudi nemški vojni strategi in generali so ugotovili, da ga nujno potrebujejo. Z vrha rajha je prišel ukaz, naj nemške farmacevtske tovarne povečajo proizvodnjo pervitina.

Zloraba mamil pojasnjuje neverjetno hitre in silovite napade v nemški vojski. Ohler v Popolni omami zapiše, da so bili že leta 1939, ob nemškem napadu na Poljsko, vermahtovi vojaki na metamfetaminu. V napadu, ki je zahteval življenje 100 000 poljskih vojakov in do konca leta še 60 000 civilistov, so vojaki in generali navdušeno poročali o tem, da utrujenosti praktično ne čutijo.

Ko je Nemčija leta 1940 napadla Francijo, so bili nemški vojaki pod vplivom kar 35 milijonov odmerkov pervitina. Omogočil jim je bliskovit prehod množice tankov čez težko prehodne belgijske Ardene. V samo nekaj dneh so Nemci, ki se med potjo praktično niso ustavljali, dosegli francosko obmejno mesto Sedan, nato pa nadaljevali vse do atlantske obale.

Takšno napredovanje bi bilo brez izdatne pomoči kemije seveda nemogoče. Nemški general Heinz Guderian pa si je mel roke in pohvalil vojake z besedami: »Ukazal sem vam, da ne spite 48 ur. Vi ste zdržali 17 dni.«

Sprva se je o njem govorilo, da živi zelo zdravo. Nekoč je kadil, a je po prvi svetovni vojni svoj zadnji zavojček cigaret zalučal v Donavo in si prisegel, da od takrat v telo ne bo več vnašal strupov. A obljubi ni ostal dolgo zvest.

Ko je po naključju spoznal pretkanega zdravnika dr. Thea Morella, mu je ta proti slabostim, ki so ga pogosto obhajale, predpisal mešanico vitaminov in glukoze. Vodja se je kmalu počutil dosti bolje, dr. Theo Morell pa je napredoval v Hitlerjevega osebnega zdravnika.

Ker je zdravje reichskanclerja vse bolj pešalo, je dr. Morell v svoje injekcije dodajal steroide živalskega izvora in tako »varil« učinkovita dopinška sredstva. Hitler je bil tako navdušen, da si je pred vsakim govorom privoščil takšno »injekcijo za moč«.

Te so že v nekaj mesecih postale veliko močnejše. Poleg pervitina so vsebovale tudi heroin, kokain in eukodal, opiat, močnejši od heroina. Očitno je lahko samo s pomočjo teh substanc Hitler vzdrževal svojo norost vse do neslavnega konca.