Mojca Širok: Pišem zgodbe, ki bi si jih želela brati

Kot pronicljiva opazovalka, vedno v središču dogajanja, črpa iz življenja družbe, kjer biva, tudi utrip in snov za pisanje knjig – tudi za svoja kriminalna romana – Pogodbo in še čisto svežo Evidenco ... 
 

Na zaslonu se prikažete vedno nasmejani in profesionalni. Toda, koliko se lahko pripravite vnaprej, koliko morate improvizirati, hiteti? 

Črni objektiv kamere je kot črna luknja, ne smeš se je bati in se ji upirati, le zajeti moraš sapo in se spustiti vanjo. Ko te potegne vase, ti to do kraja izostri koncentracijo. Tako silovit je pljusk adrenalina, da imam včasih po minuto trideset dolgem vklopu vse mišice čisto trde, kot bi imela muskelfiber. Včasih sem kot premočena cunja. Zakaj to govorim? Ker so za takim kratkim vklopom ure in ure dela, vprašanj, pogovorov, pisanja, razmišljanja. Čemur nazadnje sledi par minut sestavljanja, črtanja, dodajanja, nato pa to, kar se vidi na zaslonu. In če to ni dobro, če ni informativno in ljudem razumljivo, je bilo tudi vse ostalo zaman. 

Nam zaupate kakšno anekdoto, ko je šlo kaj narobe ali ste zamudili veliko priložnost …?

Da bi zamudila, se ne spomnim. Je bil pa s temi vklopi v Italiji vedno križ. Redko, da je pri vzpostavljanju zveze teklo vse gladko. V Anconi, kjer sem bila na nekem mednarodnem zasedanju, z rimsko tehnično ekipo, s katero sem sodelovala, nismo mogli vzpostaviti satelitske zveze, preko katere smo v tistih časih pošiljali televizijske prispevke. Iz Ljubljane so uredili, da lahko pošljem z lokalnega sedeža italijanske javne televizije RAI. Ki pa je bil precej stran, jaz pa v petkah. In jasno, preden sem se spomnila, da se lahko sezujem, se je ena odlomila. Ne bom govorila, kakšna sem bila, ko sem pricepetala na cilj. In to dve minuti do Dnevnika.

Kot izjemna poznavalka italijanske družbe in mafije ste o tej temi napisali več odmevnih knjig. Koliko ste sami občutili »vraslost« mafije v družbo, ki jo marsikdo »vsrka že z materinim mlekom«?

Na območjih južne Italije, kjer še danes gospodari mafija, sem bila vedno gostja, nikoli nisem tam živela. Zato nisem tega pritiska, nekateri ga opisujejo kot težko, mokro odejo, ki te tlači k tlom, nikoli zares začutila. Lahko pa sem si ga predstavljala skozi pripovedovanja ljudi, ki sem jih intervjuvala. Pravila, ki niso nikjer zapisana, nikoli izgovorjena, a ki se jih vsi držijo, od izkazovanja spoštovanja mafijcem v baru, na ulici, do uklanjanja njihovim zahtevam v poslovnem svetu, celo na volitvah.
 

Ena osrednjih osi dogajanja v vašem drugem kriminalnem romanu Evidenca je povezana z domnevnim pranjem denarja sicilijanske mafije v Sloveniji. Nekatera kriminalna dejanja so bila med sodno preiskavo ugotovljena, nekatera ne. Zdi se, kot da vam prav nepojasnjeni primeri razprejo domišljijo?

Tako je. Prav žulijo me. Tega primera nisem mogla spremljati naprej, ker sem se kmalu zatem usmerila v poročanje o slovensko-italijanskih odnosih in Silviu Berlusconiju, ki se je ravno takrat pojavil na italijanski politični sceni. Pa tudi nobena uradna preiskava mu ni sledila, vsaj na slovenski strani ne. Zato sem ga uporabila za kuliso, pred katero sem svoji domišljiji pustila prosto pot.

Občutek med branjem je srhljiv, napetost raste, bolj in bolj. Kot bralec pomisliš, da podobne zgodbe pravzaprav živimo. Kako postavljate mejo med fikcijo in resničnostjo? 

Z lahkoto. Dejstva so dejstva. Pri svojem novinarskem delu, še posebej sedaj v Bruslju, kjer kroži toliko nepotrjenih informacij, ničesar ne napišem, če mi ni uspelo dovolj dobro preveriti. K fikciji pa se zatekam samo v prostem času.
 

So vas kdaj poskušali prestrašiti zaradi vašega poročanja in pisanja o mafiji, goljufijah, skritih omrežjih in »petelinih na domačem gnoju«? 

V Italiji ne. Nikoli nisem bila nikomur nevarna, in čeprav se srečaš s pogledi, ki te spremljajo, ker vejo, da prihajaš od zunaj, in tudi točno vejo, zakaj si tam, te pustijo pri miru, zanje si kot tujec kot nekakšen mini vihar v kozarcu vode, nepomemben. Huje je za italijanske kolege, kadar dnevno poročajo o mafijskih poslih. Grožnje so pogoste, tudi hude grožnje, in najbolj izpostavljene novinarje varuje policija. 
 

Med vsem zavoji in ovinki zgodbe zelo pritegnete s svojim živim in sočnim jezikom ter iskrivimi dialogi. Ob vseh likih in dogodkih se zdi povezovanje zank kar zagatna naloga. Upam, da uživate tako kot bralci? 

Pravi norveški vzorec pleteš, mi pravi moja urednica Nela Malečkar. In jaz se zelo zabavam. Pišem zgodbe, ki bi si jih želela brati.

Prisluhnite pogovoru z avtorico