Miodrag Majić: Nevidni zločini živijo še dandanes
S srbskim sodnikom in pisateljem o romanu Otroci zla.
Je sodnik in dober poznavalec vojnih zločinov. In je pisatelj, ki ga v Srbiji berejo vsi, tudi politiki.
Sodnik prizivnega sodišča v Beogradu in specialist za mednarodno kazensko pravo je s svojim trilerjem Otroci zla zlezel pod kožo srbskim bralcem in jih prisilil, da so začeli sprejemati družbeno resničnost, za katero se je še pred časom zdelo, da zanjo v javnosti ni prostora.
Roman Otroci zla se vrti okoli dramatičnega umora poslanca, tajkuna in favorita na bližajočih se parlamentarnih volitvah, iskanje storilca pa je povod za vrsto drugih dogodkov, ki razkrijejo zločin iz strasti. Nepredvidljiva zgodba odkriva temačne strani beograjske politike in družbe in prinaša tudi zrno upanja – da je tudi v družbenem sistemu, ki je globoko v korupciji, prostor za junake.
»Naše delo so dokazi«
Na vprašanje, zakaj se je lotil pisanja romana, Miodrag Majić odgovarja: »Pisanju sem se dolgo upiral. Mislim, da je človek sam sebi najhujši sodnik. Zlobni jeziki bi morda rekli, da bi se moral do konca upirati, tisti, ki jim je moje pisanje všeč, pa so veseli. Prepričan sem bil, da je pisanje samo za tiste 'prave' pisce, tiste, ki se ukvarjajo samo s pisanjem. Potem pa sem dojel, da v tujini, še posebej ko gre za žanr trilerja in kriminalk, dominirajo avtorji iz ZDA in skandinavskih držav. Rekel sem si, da to pač ni fer, ker smo mi v kriminalu tradicionalno precej dobri. Poleg tega živimo v krajih, bogatih s temperamentom, čustvi in globokimi človeškimi zgodbami. Tako sem začel.«
In kaj ga je kot sodnika vodilo pri pisanju? »Pisati sem začel, potem ko sem dojel, da to, kar kot sodnik lahko izrečem v javnosti, ni dovolj. Sodniki smo zelo omejeni v tem, kaj lahko rečemo in kako. Naše delo so dokazi. Če recimo za tistega, za katerega vsi vemo, da je lopov, tega ne moreš dokazati, kot sodnik tega o njem ne smeš izreči. Če ne moreš s konkretnim dokazom dokazati, da je družba, v kateri živiš, do temeljev skorumpirana, o tem kot sodnik ne smeš govoriti. Začutil sem, da mi to manjka. In pri tem mi je pomagalo pisanje. Fikcija je izvrstna, saj v njej lahko poveste vse tisto, kar veste, da je res, a za to nimate dokazov, ste pa prepričani, da imate prav. To sem odkril precej pozno. Sem star mladi pisec.«
Nukleus romana Otroci zla je zločin, ki se je resnično zgodil in h kateremu se je avtor dolgo vračal. »Trudil sem se, da je zgodba potopljena v našo resničnost, da ne gre za posnetke ameriških policajev ali sodnikov, pač pa za naše ljudi, ulice in običaje, kot je muslimanska magija, ki se mi je zdela zelo zanimiva in ki ima v vsej zgodbi svojo vlogo.«
Pisanje kot odgovornost
Zanj je pisanje odgovornost. Jezo in gnev srbske politike si je prislužil, ker je kot eden redkih sodnikov, če ne edini, javno in odkrito spregovoril o stvareh, ki se dogajajo v družbi.
»Knjiga govori o temi, ki je za to skupnost zelo travmatična. Če bi na začetku bralcem rekel, o čem pišem, me ne bi nihče bral. Zgodilo pa se je, da so začeli brati triler in vzljubili glavne junake.«
»Prvi sem spregovoril o pojavih, kot so korupcija, nepotizem, podtikanje dokazov. Govoril sem o vsem, kar sem videl kot sodnik. Hkrati s tem pa je javnost, ki ima sodnike za skorumpirane, postala pozorna in se začela spraševati, kaj se dogaja. Šel sem skozi različne faze: začelo se je z mnenjem, da sem itak nastavljen, potem pa so ugotovili, da se je dejansko pojavil nekdo, ki govori isti jezik. Postali so pozorni name. Tudi moj strokovni blog je nenadoma postal zelo bran, na njem sem odgovarjal ljudem na vprašanja, na katera drugje niso dobili odgovora. Knjiga Otroci zla je bila logično nadaljevanje te moje komunikacije.«
Še vedno pazi, kaj reče javno. »Najpogosteje pomislim na to, da ne bi kršil sodniškega kodeksa. Ta je zelo jasen. Sodnik v javnosti lahko govori o sodbah, v nasprotju z zatrjevanji nekaterih sodnikov, da tega ne smejo. Sodnik je pomemben glas v demokratični družbi. Tisto, česar pa sodnik ne sme in kar je zelo nevarno polje, po katerem se sam ves čas gibljem, je, da na kakršen koli način pokaže svojo politično pripadnost. Čeprav se mi velikokrat zgodi, da bi kaj takega izrekel, ne smem povedati, zakaj glasovati za tega ali onega. Pravila so glede tega zelo jasna. Vsakič, ko nastopam ali ko me skušajo novinarji pripraviti do zdrsa, moram razmišljati, kaj rečem. Tudi sodniki smo samo ljudje.«
Roman o vojni, ki bi jo vsi najraje pozabili
Otroci zla tematizira dogajanje v nekdanji Jugoslaviji v 90. letih. Po mnenju avtorja se družba sploh ne zaveda, kaj se je takrat dogajalo, in si, kar je po njegovem še huje, za to niti ne prizadeva.
»Že dolgo se ukvarjam z vojnimi zločini, to je bila tudi tema moje diplome. In prišel sem do zaključka, da pri tem ni velikih razlik. Kadar koli in kjer koli se pojavi vprašanje vojnih zločinov, od Vietnama do Sarajeva, od Kambodže do Koreje, vedno pride to nekaterih značilnosti. Ena od njih je razvrščanje ljudi med zločince, kar je paradoks. Ko sem razmišljal o tem, zakaj jih imamo za vojne zločince in ne za zločince, sem ugotovil, da se ljudem perfidno podtika zelo zapeljiva ideja, da so nam tisti, ki so ubijali in posiljevali pod določeno zastavo, bližji kot običajni morilci in posiljevalci. To je velika prevara in konstrukt. Na teh prevarah nastajajo vojne, če hočete. Kdo pri zdravi pameti bi šel v smrt, če ne bi bilo prevare? Če ne bi bilo ideje, da bo naredil nekaj veličastnega?«
Dodaja, da so tudi zločini, nastali med vojno v nekdanji Jugoslaviji, nekakšna javna skrivnost. »Ko sem raziskoval za roman Otroci zla, sem se v Beogradu srečal z odlično novinarko, ki se je veliko ukvarjala prav s posilstvi med vojno v Bosni. Bila mi je pripravljena dati kontakte žensk, a jih nazadnje nisem vzel, saj sem se zavedal, da pišem fikcijo. Bilo bi mi grozno, če bi z najboljšimi nameni tem ženskam znova povzročil travmo. Sem si pa iz novinarkine zgodbe zapomnil strašljivo dejstvo. Naj povem, da me je serija njenih člankov, ki je izhajala v Ninu, zelo pretresla. Zato sem jo vprašal, kako je mogoče, da njeno pisanje ni imelo večjega odmeva. Pisala je namreč o otrocih, ki so se rodili iz posilstev. To so otroci, ki so jih vsi zavrgli: družina, okolica, celo sami sebe. Kako je mogoče, da te zgodbe niso odmevale ne v Srbiji ne v regiji? Odgovorila mi je z besedami, ki so se mi takrat zdele neverjetne. 'Ne boš verjel,' je rekla, 'a vsi so želeli to zgodbo čim prej pozabiti.' To zgodbo so želeli pozabiti tisti, ki so prišli iz okolja, ki je te zločine naredil. Enako močno pa so jo želele pozabiti ženske, ki so ostale v teh okoljih, saj so jih pogosto obsojali, ker so bile zaznamovane z zločinom. Vsi so želeli zločin čim prej pozabiti. In tako so zgodbe skorajda izginile. Nevidni otroci in nevidni zločini pa živijo še dandanes.«
Knjiga, ki je ganila Srbijo
Miodrag Majić sicer ne verjame, da lahko književnost sproži velikanske spremembe v družbi, so pa Otroci zla dokaz, da lahko sproži pogovor o določeni temi. »Ko sem napisal knjigo, sem bil prepričan, da jo bodo zaradi teme v Srbiji močno obsojali. In da bodo bralci zažigali moje knjige po Beogradu, ko bodo dojeli, o čem sem pisal. Toda zgodilo se je nekaj popolnoma nasprotnega, kot sem sprva pričakoval. Knjiga govori o temi, ki je za to skupnost zelo travmatična. Če bi na začetku bralcem rekel, o čem pišem, me ne bi nihče bral. Zgodilo pa se je, da so začeli brati triler in vzljubili glavne junake. Ko se je to zgodilo, je bilo že prepozno. Začeli so razmišljati o vojni, kot razmišlja človek s srcem. V Beogradu je bilo prodanih več kot 60.000 izvodov, zgodbo pa je prebralo približno 150.000 ljudi. Do zdaj sem dobil samo dve elektronski pismi s sumljivo vsebino, čeprav gre za zelo problematično temo.« Uspeh knjige dokazuje tudi serija, ki jo bodo po napovedih avtorja v Srbiji začeli prikazovati to jesen.
