Miha Šalehar: Bil sem vikend bojevnik

Tako njegov prvi priročnik Pustolovec zmote kot Notranji pir, ki mu je sledil, sta med bralci naletela na izjemno dober sprejem, oba pa je Miha pretopil še v zvočnici, ki sta izšli v Mladinski knjigi PLUS. Nedavni izid zvočnice Notranji pir je obeležil tudi s predstavo v razprodani in hahljajoči se dvorani SiTi Teatra. Pri Pogledu smo želeli pridobiti še dodaten »pogled« na njegovo življenje brez alkohola, zato smo mu zastavili nekaj vprašanj. 
 

Zakaj je etanolna kapljica tako privlačna? Zakaj se ji mnogi, predvsem moški, ne morejo in nočejo upreti? 

Alkohol je droga, ki je zgodovinsko od oblasti podprta norma, ker je z njim lažje zdržati pasivne družbene vloge. Je bližnjica, ki ne terja nobene resne volje in akcije, da se počutiš bolje; zato imamo v naši očetnjavi na kilometer ceste meter šanka. Šank je spiritualni transformator, menjalnica slabega za dobro. Tam mizerijo celega dne zamenjaš za par lepih ur. 
 

Kateri je bil tisti moment »kapljice čez rob«, ko si prenehal piti?

Momentov je bilo več. Svojo dobo veseljačenja s kapljevinami bi razdelil na tri dele, tri desetletja pravzaprav: na učno dobo, dobo normalnosti in dobo pogubnega dolgčasa. Zadnjih deset let sem preizkušal vse trike, da bi ubežal molekuli etanola. Na koncu sva se poslovila kot prijatelja. Hvaležen sem mu, ker me je v veliki meri oblikoval. Tega ne morem spremeniti. 
 

Kaj narediti z vsem novonastalim časom, ki se pojavi, ko človek ne pije več? Kako se je tebi, ko si prenehal piti, spremenil dnevni ritem?

Jaz nisem nikdar pil vsak dan. Bil sem vikend bojevnik. Četrtek, ki je mali petek, petek in sobota. Zvečer. Po izidu knjige vsi želijo moje pitje videti bolj ekscesno, kot je bilo v resnici. Tudi tole vprašanje, ki ga ne zamerim. Je pa prav, da pojasnim, da sem z Notranjim pirom želel nagovoriti prav ta segment pivske normalnosti, ki ne bo nikdar prepoznan kot problematičen, ker ga vidimo kot normalnega. Aja, odgovor na vprašanje pa je: tri večere na teden imam pač nekaj več časa, ki ga prijetno in bolj plodno izkoriščam. Na kratko bi izkoristek opisal kot več dejanj in manj besed. 
 

Kako je s tvojim družabnim življenjem, odkar ne piješ? Si spremenil krog prijateljev, ne hodiš več ven?

Ker sem si prijatelje vedno odmerjal po požirku, smo se po mojem prenehanju vzajemno zapustili. V resnici so samo kaki trije stari sprejeli novo normalnost, da Miha hodi samo še na kavo, čaj in hamburger. Ostali so me nekaj časa še vabili na tedenska popivanja, vendar smo počasi vzajemno obupali in se ohranili v lepem in meglenem spominu.  Me je pa življenje počastilo s krasnimi novimi ljudmi. Včasih mora kdo oditi, da pride kdo nov. 
 

Zakaj je treznost tako težko prenesti? Je življenje brez alkohola dolgočasno?

Življenje brez alkohola je lahko neskončno bolj bogato kot z njim. Žal mi je, da ga nisem prej spoznal. Je pa res, da terja bistveno več vložka kot alkoholni model življenja, ki zahteva le, da  zliješ v grlo določeno količino etanola in čakaš, da se bo nekaj zgodilo, da se bo svet zavrtel okoli tebe.  Vse je malo težje, je pa zato bistveno bolj doživeto, polno in iskreno. 

Prenehanje pitja za marsikaterega moškega v našem kulturnem prostoru pomeni, da izgubi steber identitete, zakoraka v prazen prostor, kjer se mora skorajda na novo definirati kot moški. Ali je to veljalo (velja) tudi zate, ko si zapustil domeno šanka?

Je! Ker sem socialno življenje od 15. leta gradil na pitju pirčkov, sem s prenehanjem zakorakal v neznano deželo. Z bledimi členki sem prve petke in sobote opazoval kot totalno nadnaraven pojav. Kaj za vraga naj sploh počnem v življenju? In s kom? Na novo sem se učil in odkrival samega sebe v tej novi identiteti transalkoholnega polmoškega z brezalkoholnim pirom. V resnici pa je ta povezava med možatostjo in pirom res en bizaren hojladri anahronizem. Če je to moško, da nimaš druge ideje, kot da v petek zliješ ducat pirov vase, nato pa celo noč presmrčiš in preprdiš ob nekom,  za katerega želiš, da te vidi kot zgleden primerek možatosti, sem raje nebinarna oseba.  
 

Nasploh se zdi, da so gabariti moškosti že stoletja isti, svet pa se medtem spreminja. Kako naj se sodobni moški dojema in vede, da bo všeč sebi in drugim? Kako naj se razvija tako, da ostane, kar je?

Odgovoril bom iz sebe in vezano na pivo. Če mi je pirček v življenju pomagal nositi pomilovanja vredne maske, namenjene temu, da ugajam drugim, si domišljam, da je edini razvoj v smeri, da ne ostaneš to, kar si. Postati moraš to, kar si. Kar boš. Kar želiš. Pot je pa dolga. Celo življenje dolga.   
 

Ampak: a si v resnici povsem prenehal s pijačo? Si zdaj zaprisežen abstinent ali si kdaj še privoščiš kakšno obogateno kapljo?

Popolnoma. Preden sem popolnoma prenehal, sem še vsakih nekaj mesecev preizkusil. Vedno bolj ogabno mi je bilo. Na koncu sem dojel, da je alkohol pri meni izgubil čarobnost, ko sem ozavestil vzroke za najino dolgoletno ljubezen. Zdaj name deluje kot strup. Ne želim ga več v sebi.:) 
 

Ali kaj pogrešaš prejšnjega, manj treznega sebe?

Ne bom tajil, da se med popivanji in drogiranji niso zgodile epsko smešne neumnosti. Seveda se kdaj nostalgično spomnim tistih četrtkov ali petkov v poznih dvajsetih, ki so dišali po popolni pozabi, ampak to je za mano. Bolj razmišljam v smeri, da je pijani Miha pogrešal sebe.  
 

Kaj bi svetoval moškim in tudi ženskam, ki želijo biti z etanolom manj »na tekočem«?

Najprej bi jim čestital, ker je že sama misel na »manj tekočega«  začetek ene lepe pustolovščine. Počasi, premišljeno in vztrajno je treba eksperimentirati, da človek najde pravo mero. Ko je težko in bi te stare norme lahko zvlekle na stari tir, je treba malo stisnit, in če zdržiš, te življenje samo nagradi. 
 

Zdi se, da je Notranji pir še vedno obračunavanje z »jebo srednjih let«, ki si ga pričel že v Pustolovcu zmote. Ti je zdaj že kaj bolj jasno, kako bo zgledal drugi polčas življenja, in ali na igrišče odhajaš z vsaj minimalno prednostjo v golih, ki jo prinašajo spoznanja?

Vedno bolj mi je jasno, da mi je vedno manj jasno. Sem pa bolj pomirjen s tem. Še več, rekel bi, da sem vznemirjen s tem. V resnici se še nikdar nisem počutil tako svobodnega in tako obdarjenega z različnimi možnostmi, kam in kako. 
 

Tvoje knjige so uspešnice. Če so te ljudje včasih z veseljem poslušali, te zdaj tudi zelo radi berejo. Kaj lahko od tebe v smislu pisanja pričakujemo v prihodnje? 

Najprej bi se vsem, ki me berejo, res od srca zahvalil. Ni samoumevno. Hvala za pozornost, zaradi vas lahko to počnem še naprej. Kar se pa prihodnjih izdaj tiče, imam v igri tri zgodbe. Z eno bi rad obstal pri mojih ljubih pijankah in pijančkih. Rad bi ponudil nekakšen pivski dnevnik, en tak zabavni pripomoček za pivsko samoanalizo. Z Nejo sva stvar že skicirala, mislim pa, da rabim malo strokovne pomoči, pa tudi to mislim, da vem, kje jo bom dobil. Kar se pa bolj obsežnega pisanja tiče, skiciram dve zadevi, za kateri čutim, da morata ugledati svet. Sta pa še preveč v povojih, da bi ju resno napovedoval. Mislim pa, da sem s krizo srednjih let zaključil ...
 

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.