Mathias Énard: Vojna je šport z dodatkom orožja

V eni noči in v enem samem vročičnem, hipnotičnem hiperstavku, ki bralca nezadržno vleče do (tragično) nedoumljivega konca, se pred nami zvrstijo vojne. Bralca vodi čez obe svetovni, špansko državljansko, alžirsko, libanonsko, balkanske vojne, pokole (ki so jih zagrešili islamisti v Alžiriji, vse vojske po bitkah), deportacije, genocide (nad Armenci, Judi, Romi …) in mučenja (od Sirije, Egipta in Alžirije do v koncentracijskih taborišč).

Ves čas branja Cone se mi je vsiljevala analogija z Andrićevim Mostom na Drini, v katerem spremljamo podobno izčrpen katalog konfliktov in vojn, ki jim je bil slavni most priča skozi stoletja. Toda Andrićev most je, kot je pač lastno mostovom, nepremičen in nem, Énardov pripovedovalec pa nenehno v gibanju. In vse prej kot redkobeseden.

Od kod vaše zanimanje za sredozemski prostor? Rojeni ste v Niortu, ob obali Atlantskega oceana.

Mogoče me je Sredozemlje od nekdaj privlačilo prav zato, ker sem odraščal na atlantski obali. Navduševala me je raznolikost njegovih obal, njegova zaprtost, obale, ki so si tako blizu in tako daleč hkrati. Sredozemlje je prostor miroljubne in nasilne komunikacije med narodi, med jeziki ... To je čarobno morje, absolutno čarobno, po drugi strani pa strašno tragično.

Je res, da je bil eden od motivov za pisanje Cone napisati antitezo Sredozemskega brevirja Predraga Matvejevića? Zakaj?

Matvejevićeva knjiga mi je zelo ljuba, imel sem tudi priložnost spoznati avtorja. Moj namen seveda ni bil pisati »proti« njegovi knjigi, ampak raziskati neki drugi aspekt Sredozemlja, aspekt nasilja in vojne.

Cona je napisana v enem stavku (natančneje, vsako od 24 poglavij je napisano v enem stavku), dolgem več kot 500 strani. Rekli ste, da je bila ta odločitev nekako neizogibna, da jo je narekovala sama tema knjige. Lahko pojasnite?

Ja, seveda, odločitev, da bom pisal brez pik in drugih končnih ločil, je povezana z ritmom vlaka, s tem neskončnim hrumenjem vlaka proti Rimu in z epom, z grškim epskim verzom, ki ne pozna pike ... V Iliadi ni nobene pike!

Miljenko Jergović, hrvaški pisatelj in novinar, je dejal, da vam je uspelo, kar v obdobju po vojnah na Balkanu ni uspelo še nobenemu hrvaškemu pisatelju – da ste z likom Francisa Servaina Mirkovica ustvarili boleče realističen portret (modernega) Hrvata. Od kod ste dobili idejo za Francisa? Ste imeli kak vzor iz resničnega življenja?

Tako je, izhajal sem iz resnične osebe: moškega hrvaško-francoskega rodu, ki se je takoj na začetku vojne na Balkanu pridružil hrvaški strani. Z njim sem dobil idejo za lik Francisa. Ampak Francisova osebnost, njegova družina, njegova vojna izkušnja in tako dalje, vse to je plod moje domišljije.

Vaš pripovedovalec se vkrca na vlak in z lisicami priklene kovček na polico za prtljago. Kovček z vsakim kilometrom postaja težji in težji, kot da bi na ramah nosil vso težo sveta. Kaj je v kovčku, da je tako težak?

No, to je skrivnost, ki jo stran za stranjo razkriva knjiga!!! Bralec počasi sestavlja koščke v celoto, postopoma ugotavlja, kaj je v kovčku …

Francis se med potjo v nekem trenutku vpraša, ali je res divjak (kar je nekoč govoril njegov oče …) kljub vsem knjigam, ki jih je prebral, kljub vsem prizadevanjem staršev, šole, družbe …, da bi ga kultivirali, civilizirali. Smo res vsi divjaki, zmožni najbolj zavrženih grozodejstev? Je ta divjak, ta barbar tisti Drugi, ki se ga vsi tako zelo bojimo?

Seveda smo si vsi podobni in enaki, ko se srečamo z barbarstvom; vsi smo divjaki in vendar v barbaru vedno vidimo tistega drugega, nikoli sebe. Grozodejstva so na žalost mogoča povsod in vedno, toda nas zanimajo predvsem tista, ki jih zagrešijo drugi …

V Coni se pred bralčevimi očmi zvrsti mimohod najhujših zločinov in zločincev evropske zgodovine. Ne omenjate samo najbolj zloglasnih, kot sta bila Hitler in Goebbels, ampak pripovedujete tudi manj znane zgodbe o Millanu Astrayu, Franzu Stanglu, Odilu Globočniku in številnih drugih. Glavnega junaka pošljete v vojno na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Kako ste pridobili podatke o vsem tem? Soočiti se s tolikšnim zlom najbrž ni bilo preprosto ... Ste se srečali tudi z veterani balkanskih vojn? Koliko časa ste pisali Cono?

Roman sem pisal skoraj štiri leta. Seveda sem opravil ogromno raziskovalnega dela, preučil cele kupe knjig in dokumentov, spoznal sem vojne veterane, se pogovarjal z njimi o njihovi izkušnji vojne, prebiral sem dnevnike, spomine na vojno … Toliko zla, toliko strašnih dogodkov in grozodejstev človeka dejansko potre. Moral sem delati premore; pisal sem dopoldne, ob popoldnevih pa sem se potapljal v lepe stvari, da bi pozabil na vse to nasilje: bral sem knjige o umetnostni zgodovini.

George Orwell je rekel, da je »šport vojna brez orožja«. Pripovedovalec v Coni pravi, da je vojna šport kot vsak drugi …

Tukaj gre seveda za ironijo, za litoto – vojna je šport z dodatkom orožja. Za vojake vojna postane njihova druga narava, nekaj vsakdanjega; na koncu o tem ne razmišljajo nič več, kot vi razmišljate med jutranjim tekom ali nogometno tekmo. Bojevanje je navsezadnje tudi izrazito telesna aktivnost …

Roman ima 517 strani – to je tudi število kilometrov med Milanom in Rimom, ki jih prepotuje Francis. V nekem intervjuju ste rekli, da bi lahko napisali veliko več kot 517 strani …

Že od samega začetka sem vedel, da bo knjiga tako zgrajena – po ena stran za vsak kilometer poti – saj je na ta način Francisovo potovanje postalo oprijemljivejše, dobi skoraj fizično razsežnost. Najtežje mi je bilo izvedeti, kaj med vožnjo dejansko vidiš skozi okno vlaka. Potem sem pomislil, da bi Francis lahko potoval ponoči: in res, vkrca se pozimi, hitro se znoči in skozi okno ne vidimo nič.

Dogajanje Cone se odvije v času potovanja med Milanom in Rimom. Kakšna je vloga tega gibanja, potovanja v romanu (in v vaših drugih delih)?

Potovanje (še zlasti potovanje z vlakom) je v prvi vrsti čudovito gonilo fikcije: ko neki lik spraviš v gibanje, ti to omogoči ne samo, da opisuješ vse, kar vidi, ampak tudi vse, kar občuti, lahko govoriš o krajih, mimo katerih potuje. Po drugi strani nas potovanje z vlakom prestavi v neko drugo stanje, skoraj hipnotično, ki je naklonjeno spominjanju in spominom – ali celo spanju in sanjam. Ne gre samo za premikanje v fizični stvarnost, ampak za notranje potovanje ...

Pisanje Cone ste primerjali z delom arheologa, ki pod plastjo arheoloških najdb odkrije še eno in potem še eno …

Ja, Cona je roman plasti, slojev nasilja: povsod so okostja, zakopana trupla, razbitine, sledovi ... Roman jih vleče na plano, razkriva, podobno kot arheolog svoje najdbe. 

Če vsi romani govorijo o ljubezni (to ste dejali v intervjuju leta 2017 v Ljubljani), o kateri in o kakšnih ljubeznih govori Cona?

V Coni je več ljubezenskih zgodb – seznanimo se z ljubezenskim življenjem pripovedovalca Francisa, spoznamo Marianne, potem še Stéphanie in na koncu Sashko. Potem je tu še žalostna ljubezen med Intissar in Marwanom, palestinskima borcema v Bejrutu leta 1982. V Coni so vse ljubezenske zgodbe tragične, tako kot je tragična tudi knjiga kot celota …

Kakšna je vloga žensk v Coni? Bralec dobi vtis, da niti ženska (ljubezen?) ne more odvrniti pogleda (moškega), uprtega v konec sveta ...

Ženske niso razvedrilo, odvračanje pozornosti, niti rešitev … So zgolj Francisov odsev, njegov alter ego; največji vpliv nanj je imela mama. Francis išče odrešitev v ženskem pogledu; verjame, da ga bo Sasha, ki ga čaka v Rimu, rešila. Po drugi strani so v romanu tudi ženske bojevnice, kot je Intissar, močne in pogumne ženske.

Rekli ste, citiram, da si »roman v 21. stoletju lahko privošči vse« in da je to »čarobno. Vanj lahko vključimo vse, kar hočemo«. Kakšna bo po vašem prihodnost romana?

Sijajna! Romani bodo zamenjali televizijske nanizanke; v časopise se bodo vrnili podlistki in tako se bodo časopisi s pomočjo romanov rešili bankrota! Svet se bo začel strastno zanimati za zgodbe v pisni obliki, dolge in zapletene, z razkošnim besediščem in izbrušenim slogom.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Napisati še veliko knjig in vsaj še enkrat obiskati Ljubljano.

In kaj berete trenutno?

Stvarno literaturo, o Jaumeju I. Osvajalcu. Avtobiografijo katalonskega kralja iz 13. stoletja.

Slišala sem, da ste ljubitelj kuhanja. Ste že pomislil, da bi pisali o – kuhanju?

Seveda sem, a nekako še nisem našel pravega načina. Liki v mojih dosedanjih romanih niso bili ne gurmani ne posebno dobri kuharji … Mogoče čez čas.