Mali princ, civilizacijska duhovna srebrnina
Urednik Andrej Ilc o knjigi, ki 6. aprila praznuje 80 let.
Vsaka knjiga je zgodba zase. Nekatere imajo dolgo življenje, marsikatera pa je kmalu pozabljena.
Obstajajo pa tudi knjige, za katere se zdi, da so večne, tako rekoč civilizacijska duhovna srebrnina, knjige, ki vplivajo celo na tiste, ki sploh ne berejo in za katere se zdi, da so na svetu že od nekdaj. Taka knjiga je Mali princ.
Mali princ je s svojega planetoida prišel na zemljo sredi druge svetovne vojne, 6. aprila 1943. Njegov avtor, francoski pisatelj in pilot Antoine de Saint-Eyupéry je takrat živel daleč stran od doma, v New Yorku, kjer je tudi napisal in narisal večino knjige. A Mali princ je v obrisih živel v njem že od otroštva. Knjiga se namreč začne z naslednjimi besedami: »Ko mi je bilo šest let …«
Leta kasneje, ko je že bil pilot, je skušal doseči rekord v poletu med Parizoma in Saigonom, a je moral zaradi okvare 29. decembra 1935 prisilno pristati sredi puščave, približno dvesto kilometrov od Kaira. Tako zapuščen, naj bi v Sahari torej prvič ugledal Malega princa, čeprav se je njegova znamenita silhueta začela v rokopisih pojavljati že kako leto pred tem. Leta 1940 Saint-Exupéry po kapitulaciji Francije odleti v New York, kjer mu za knjigo Zemlja ljudi podelijo nagrado za najboljše tuje delo. A spričo razmer v Evropi se bivanje v New Yorku razvleče na več let in v času dokonča svoje najslavnejše delo.
Francoski izvirnik je skupaj z angleškim prevodom izšel leta 1943 v New Yorku. Zahvaljujoč poetičnosti, izvirnim ilustracijam in brezčasnim temam je postal največkrat prevajana knjiga na svetu.
Mali princ je prvič izšel v New Yorku v francoščini in angleščini. Že leto zatem je tako kot njegov junak zemljo zapustil tudi Antoine de Saint-Exupéry, ki je izginil na poletu nad Francijo. V njegovi domovini je Mali princ ugledal luč sveta šele po vojni, leta 1946 pri založbi Gallimard. Ni bila tiste vrste knjiga, ki bi se že od začetka prodajala v velikih količinah, a glas o njej je šel od ust do ust in Mali princ je z milijonom prodanih izvodov na leto še danes ena najbolj prodajanih knjig na svetu. Preveden je v praktično vse jezike in tudi številna narečja. V slovenščini je po zaslugi pesnika, prevajalca in urednika Ivana Minattija prvič spregovoril leta 1964, ko je izšel kot stota knjiga zbirke Sinji galeb.
A kot se je pozneje spominjal Minatti, začetek ni bil obetaven: »Ko sem Malega princa dobil v roke, me je vsega prevzel. Vedel sem, kakšno dragocenost držim v rokah, in sem se bal, da bi mi jo ugrabila kaka druga založba. A tu se je zataknilo že pri glavnem uredniku. Zdela se mu je preveč idealistična, poduhovljena, skratka nesocialistična. Trudil sem se dopovedati, koliko ponatisov je že doživela v svetu, celo v Sovjetski zvezi so jo do takrat ponatisnili že štirikrat. Po nekaj letih se mi je posrečilo, da sem ga spravil v program. Ko je izšel, ni »šel«. Takrat je celo leto padalo po meni s strani knjigarnarjev. Potem se je nenadoma odprlo.«
Mali princ je preveden v 300 jezikov in dialektov. Je tudi najbolj brana knjiga na svetu, takoj za Biblijo in Koranom.
Knjiga je torej dobila domovinsko pravico, šele ko so spregovorile številke. Danes je Mali princ z dvaintridesetimi ponatisi v skupni nakladi preko 160.000 ena najuspešnejših prevodnih knjig Založbe Mladinska knjiga. In čeprav so se v zadnjih letih, ko so potekle pravice, Minattijevemu prevodu pridružili še novi prevodi v slovenščino (in celo prevod v narečno prekmurščino), ostaja njegov prevod še vedno enako priljubljen kot nekoč. Kar ni presenečenje. Tako lirične zgodbe ne more prevesti kar vsakdo. Ivan Minatti je premogel tenkočutnost in senzibilnost, zato je njegov prevod Malega princa klasičen v najboljšem smislu te besede.
