Ljubice in kraljice, njihova moč in oblast
Spoznajte najbolj oboževane, razvpite in oblastiželjne kraljice in ljubice v naši bližini.
Pred stoletji je veljalo, da je treba ženske v preventivni vojni proti njihovim pastem popolnoma podrediti moški avtoriteti, njihovo delovanje pa omejiti na dom. Vendar so se tudi takrat našle ženske, ki so se – obdarjene z ambicioznostjo, inteligenco in lepoto – izjemno uveljavile ter zaznamovale zgodovino.
Med njimi so bile vladarice in princese, ki pa so pogosto morale deliti kraljevo posteljo s t. i. kraljicami src − izjemno vplivnimi ljubicami kraljev in njihovih sinov. Najbolj znane med njimi na francoskem dvoru so bile od 16. stoletja vojvodinja d’Étampes in Diane de Poitiers, prva ljubica Franca I., druga Henrika II., pozneje pa Gabrielle d’Estrées in Henriette d’Entragues, privilegiranki ljubezenskega zanosa nadvse galantnega Henrika IV.
Gabrielle d’Estrees − za korak oddaljena od prestola
Francoski kralj Henrik IV. je bil kar devet let noro zaljubljen v poročeno Gabrielle d’Estrées, ki mu je rodila tri otroke. Najprej je dosegel razveljavitev njenega zakona, načrtoval pa je tudi razveljavitev svojega zakona.
Dejstvo je, da si mladenka ni sama izbrala, da bo postala Henrikova ljubica, temveč je v to privolila pod pritiskom. Kljub temu so jo morali z varnostnimi ukrepi obvarovati pred razjarjeno množico. Pariški pridigarji pa so jo s prižnic obtoževali, da vodi kralja v pogubo.
Postopki za razveljavitev zakona, ki so se začeli leta 1594, so se vlekli že skoraj šest let, ko je Gabrielle nenadoma v grozljivih mukah prezgodaj rodila mrtvorojenega otroka in tudi sama podlegla. Nekateri so bili trdno prepričani, da je bila zastrupljena.
Athénaїs de Montespan - zmagovita lepotica
Razvpiti sončni kralj Ludvik XIV. je kar dvanajst let ljubimkal in prijateljeval z madame de Montespan. Ko je dosegla naziv markize, je pomembno vplivala na vladarjeve estetske smernice, med drugim na zasnovo versajskega parka in samega dvorca, podpirala pa je tudi umetnost in književnost.
Zgodba o strupih
In vendar je bil Ludvik XIV. po letu 1680, ko je bil na višku svoje vladarske slave, prisiljen priznati, da ima Francija primat tudi v nečem dosti manj zavidanja vrednem: v bogoskrunstvu, praznoverju in kriminalu. Kar se je v zgodovino zapisalo kot »zgodba o strupih«, je bilo po naključju odkrito med preiskavo kriminalnega podzemlja, ki se je postopoma razširila na vse družbene
sloje.
Preiskave so pokazale tudi vpletenost madame de Montespan in odkrile njeno mračnejšo podobo. Da bi si pridobila kraljevo naklonjenost in odstranila svoje tekmice, se je udeleževala čarovniških in bogoskrunskih obredov ter sodelovala pri simboličnih
krstitvah golobov. Zatekala se je k čarovnikom, šarlatanom, astrologom in drugim sleparjem. Pri njih je nabavljala afrodizične praške, ne izključujejo niti njene udeležbe pri črnih mašah, povezanih s pošastnimi zločini …
Markiza de Pompadour – meščanka na oblasti
Po pričevanjih je bila tako lepa, da »ni bilo moškega, ki si je ne bi želel imeti za ljubico«, ona pa je že od najstniških let verjela, da je edini, ki ji ga je usojeno ljubiti, francoski kralj Ludvik XV. Ob njem je preživela dolgih 19 let. Še nobena kraljeva ljubica ni v svoje roke dobila toliko oblasti in postala tako slavna, čeprav je ta slava pri njej kontroverzna.
Obilje informacij namreč razkriva tudi njeno grozečo in grabežljivo plat. Zlasti ji pripisujejo odgovornost za vojaške polome v sedemletni vojni, pogubo najboljših ministrov, ljudsko nezadovoljstvo in okrnjen ugled monarhije. Da bi se zavarovala, si je prizadevala za uradno uzakonjenje položaja svetovalke in ministrice ter kraljičine dvorne dame in oboje tudi dosegla.
Potem ko jo je že dolgo razjedala tuberkuloza, je 15. aprila 1764 izdihnila v Versaillesu. Kljub vsej nekdanji moči so njeno truplo zgolj prekrili s preprosto rjuho in ga tiho odnesli iz palače.
Marija Antoaneta – kraljica kot mučenka
Na sodbe o Mariji Antoaneti sta vse 19. stoletje močno vplivala nasprotna stereotipa: podoba, ki jo je idealizirano prikazovala kot
mučeniško kraljico, in podoba nesposobne vladarice, obtožene, da je storila vrsto hudih napak. Bila je predzadnji od šestnajstih
otrok Marije Terezije, ki so jo v skladu s politiko zavezništev poročili na francoski dvor.
Pamfleti, pesmice in anekdote, ki so spremljali njeno življenje, so pripovedovali o tem, da je svojo spolno slo zadovoljevala tudi s služabniki in konjušniki, zavračala pa ni niti intimnosti s srčnimi prijateljicami.
Po rojstvu njenih prvih otrok so sramotilno kampanjo proti njej še okrepili. Kot veliki zapravljivki so ji podtaknili škandal z dragoceno ogrlico in jo kmalu zatem poimenovali Madame Déficit. 16. oktobra 1793 so jo odvedli na morišče in jo usmrtili z giljotino.
