Kdo so Slovenke, ki so pisale zgodovino?

V knjigi Darinke Kladnik (Ne)znani Slovenci spoznate Napoleonovo ljubico, metreso Viktorijo Kraus, letalko Kristino Gorišek, alpinistko Pavlo Jesih in dobrotnico Marijo Maister.
 

Dama iz visoke družbe

Viktorijo Kraus (1785–1845) oziroma baronico von Wolfsberg leksikoni omenjajo kot ljubico prvega cesarja Francije Napoleona Bonaparta. Usodna ženska, ki jo je ljudski glas krstil za pasjo grofico, saj je veliko denarja porabila za svoje ljubljenčke, se je rodila v Idriji, v družini rudarskega nadzornika kot najstarejša med petimi otroki.

Pri sedemnajstih se je preselila na Dunaj, kjer je leta 1805 na sprejemu v Schönbrunnu spoznala Napoleona in hitro postala njegova ljubica, pozneje pa tudi njegova soproga. Viktorija, oblečena v moška oblačila, je cesarja in generala spremljala na vojaških pohodih in postala celo njegov pribočnik.

Leta 1810 mu je rodila sina Eugena Alexandra, a je moral deček na Napoleonovo zahtevo v posvojitev. Ko so Napoleona pregnali na Elbo, sta se ločila. Z oporoko je zanjo ustanovil poseben sklad in ji namenil veliko denarja, a je žal zaradi slabega gospodarjenja končala v revščini. Telesno in duševno strta je umrla nedaleč od Salzburga.
 

Prva pilotka na Balkanu

Kristina Gorišek (1906–1996), v domači Stični znana kot Brezovška Tinca, se je v zgodovino zapisala kot prva ženska v Jugoslaviji in na Balkanu, ki je leta 1932 poletela z letalom fizir FN. Za pilotiranje dvosedežnega vojaškega letala se je usposabljala v Beogradu, kjer je delala na oddelku mednarodnega telefonskega prometa. V tistih časih je bila ženska za krmilom letala prava redkost, saj je celotna Evropa tedaj premogla le dvajset letalk.

Njen prvi samostojni let konec leta 1932 je bil deležen veliko pozornosti, a so se zaradi nevoščljivosti Desanke Tomić, žene komandanta zemunskega letališča, ki je načrtovala, da bo ona postala prva pilotka v Jugoslaviji, hitro začele težave. Kristini so omejili letenje, zaradi Desankine zavisti se nekaj mesecev ni smela pokazati na letališču.

Poroka leta 1939 je Kristino »prizemljila«, zadnjič je poletela leta 1940. Po vojni sta si z možem ustvarila dom v Angliji. Kristina je vodila penzion, domov se je vedno rada vračala, a je v tujini ostala do smrti.
 

Strast do plezanja in posla

Najraje je plezala nevarne in težke smeri ter se z njimi zapisala v zgodovino slovenskega alpinizma. Ljubljančanka Pavla Jesih (1901–1976) je odraščala v dobro preskrbljeni družini, od opravil v domači mesariji pa je najraje pobegnila v gore. Te so jo povsem zasvojile – težji so bili vzponi, večji je bil njen užitek. V steni je želela dominirati in je reševalce nenehno spravljala v skrbi, ko je sama bivakirala v stenah.

Julija 1930 je z Milanom Gostišo dokončala podvig prek zahodnega dela Triglavske severne stene, ki je bil usoden za Klementa Juga. Po poškodbi v steni leta 1934 je plezanje za nekaj časa opustila in se posvetila poslu – v Celju je upravljala kino Metropol in dejavnost hitro razširila še na Ptuj ter Ljubljano, kjer so filme vrteli tudi med drugo svetovno vojno. Po koncu vojne so Pavlo razlastili, uteho pa je iskala v planinah. Junija 1945 sta z Jožo Čopom preplezala osrednji steber v Severni triglavski steni. Oblast ga je poimenovala Čopov steber, Pavla pa pri podvigu ni bila niti omenjena.

Po vojni je bila oskrbnica planinskih koč, na starost pa je živela odmaknjeno. Želela si je le to, da bi njen pepel razsuli po njeni najljubši gori, Špiku. Zadnjo željo so ji sorodniki lahko izpolnili skoraj štiri desetletja po smrti.
 

Zavedna humanitarka

Vsi poznamo odločnost generala in borca za severno mejo Rudolfa Maistra, manj znana pa je življenjska zgodba njegove žene Marije (1885–1938), ki se je proslavila s svojo dobrodelnostjo in narodno zavednostjo. Hči zdravnika je postavnega Rudolfa spoznala v Ljubljani med druženji v meščanskem narodnobuditeljskem krogu.

V zakonu sta se jima rodila dva sinova, družina pa je živela v različnih krajih glede na to, kam je Maistra poslala vojska. Po osvoboditvi Maribora so se naselili v štajerski prestolnici, kjer je Marija veliko časa posvečala skrbi za boljše življenje žensk in njihovo izobrazbo.

Z Maistrom je preživela devetindvajset let. Za posledicami raka na želodcu je umrla štiri leta po soprogovi smrti. Časopisi so poročali, da je umrla zavedna Slovenka in mariborska narodna dama, ki je s svojim človekoljubjem dajala pečat vsemu naprednemu.