Karantena v Rimu: »Živimo v prihodnosti pandemije«

Za delo to ne velja. Po prvih dneh zmede se je delovni tempo dejansko pospešil, v obliki konferenčnih klicev, sestankov prek Skypa in Zooma ter neustavljive reke klepetov po WhatsAppu.

Brez okvirov, ki običajno omejujejo njegov vpliv, je delo vdrlo v vsako budno minuto. Produktivnost je edino, čemur se očitno ne moremo odreči, tej naši skupni maniji, ki je obenem ‒ in ne po naključju ‒ eden od vzrokov te krize. Ampak zdaj smo produktivni samo še zato, da bi bili produktivni. Delam zato, ker ne vem, kaj naj drugega počnem.

Neprestano pišem, zagnal pa sem tudi nekaj računalniških programov, ki jih nisem pogledal že vse od časa, ko sem bil še fizik. Z njihovo pomočjo skušam osmisliti številke, povezane z virusom. Ko sem postal pisatelj, sem mislil, da sem matematiko za vedno opustil, a se je vrnila na popolnoma nepričakovan način.

Moji možgani ne vedo več, kdaj začeti in kdaj se ustaviti, zato ponoči zelo malo spim, dneve pa preživljam v stanju hude telesne utrujenosti, čeprav me merilnik korakov na pametnem telefonu stalno opozarja na nov zgodovinsko nizek rezultat.

Še dobro, da sem začel slediti programu vadbe na YouTubu. Premaknil sem kavč, tako da imam zdaj dovolj prostora, da premikam po eno roko naenkrat. Štirje smo v stanovanju, ki je bilo v resnici zgrajeno za tri ljudi ‒ in v primerjavi z drugimi smo lahko še srečni.

Samo dva od nas izmenjaje hodita ven po nakupih ali odnest smeti, opremljena z najnovejšo različico potrdila, kot ga predpisuje ministrstvo za notranje zadeve: Ste bili na testu pozitivni? Zakaj greste ven? Od kod ste in kam ste namenjeni? Bolj preudarno je, če ven hodi samo ena oseba; v Italiji trenutno najvišja stopnja previdnosti velja za vse, kar delamo.

Zato ne odhajam od doma. Nazadnje sem bil zunaj pred kakšnimi desetimi dnevi, ko je bil tek ‒ v parku, najbliže prebivališču ‒ še dovoljen. Na poti do parka sem nekaj časa hodil po Vii dei Fori Imperiali, ki vodi mimo Koloseja in je ena najbolj turističnih ulic na svetu. Nikogar nisem srečal.

Lahko bi rekel, da me je pogled na vse te kraje, osvobojene običajne gneče, začudil in navdušil, a bi lagal: čutil sem samo tesnobo. In nelagodje. Karabinjerji so se počasi vozili po cesti in neki patruljni avtomobil mi je pohupal, naj se umaknem, da sem pospešil korak.

Počutil sem se tako neumestno v svoji tekaški opravi, in moja želja, da bi si na sončno jutro pretegnil noge, se mi je zazdela tako nebistvena, da sem se na mestu obrnil in se vrnil domov. Od tedaj nisem zapustil stanovanja.

Živim v Rimu, ampak zdaj je tako, kot da me ni več tukaj. Mesto, v katerem živimo, je zdaj veliko širše in veliko bolj eterično, naše čustveno težišče se nagiba k severu države ‒ rojeva se nova geografija, ki jo določajo rdeča območja na zemljevidu okužbe, vsak dan širša, in pogovorni šovi, ki jih gledamo ob večerih.

Končno imam priložnost, da bi ponovno odkril vse tiste filme, ki sem si jih hotel ogledati že leta, jaz pa ne morem gledati ničesar drugega kot pogovorne oddaje, pozno v noč, dokler nisem popolnoma izmozgan.

Epidemija si je prilastila vse: spletne strani časopisov, pogovore za večerjo, lepoto Rima, ki je tik za okni, a se zdi hladna in nezmožna dati tolažbo. Predvsem pa si je epidemija prilastila čas. Razblinila je iluzijo trdnosti in urejenosti urnika, ki ga je mogoče obvladati, in nam namesto tega dala to lepljivo kašo.

V prvih dneh karantene so se ljudje ob šestih zvečer zbrali pred okni in peli. Ti videoposnetki so verjetno obkrožili svet. Italija se upira. Italija se ne da. Italija, združena v solidarnosti.

Italija poje navkljub vsemu. Zelo slikovito. A ni dolgo trajalo. Zdaj ob šestih zvečer vsi spremljamo dnevno poročilo Civilne zaščite, to je čas, ko poslušamo zadnje številke, ko preštevamo mrtve in ocenjujemo trend«, ko napišemo esemes vedno istim ljudem, tistim, ki smo si jih izbrali za zaupnike v tej krizi: »Benečija se bo izvlekla zaradi obširnega testiranja«; »Si videl krivuljo za Lacij?«; »V Španiji številke rastejo hitreje kot pri nas«.

Preveva nas čuden občutek ‒ vsaj za državo, ki se ponaša s tisočletji zgodovine: da živimo v prihodnosti, 10, 15 ali 20 dni pred drugimi, odvisno od tega, o katerem delu sveta govorimo.

To ni nekaj, s čimer bi se hvalili; z veseljem bi se mu odrekli. Med razlogi, zakaj smo prvi na lestvici, jih je nemara nekaj, ki niso zgolj naključje, ampak to zdaj v resnici ni pomembno. Pomembno je, da vsi ‒ čisto vsi in čisto povsod ‒ razumemo, da smo samo na različnih točkah iste zgodbe, da je časovnica pandemije enaka za vse: razlika med nami je le v tem, da s(m)o nekateri malce pred drugimi.

Nerazumevanje časa je bila naša napaka od samega začetka. Italija ni bila pozorna na Kitajsko; Milano ni bil pozoren na province; južna Italija ni gledala na sever; in preostanek Evrope dogajanja pri nas ni jemal dovolj resno. Medtem ‒ med odlašanjem in predsodki ‒ smo skupaj zdrsnili po časovnici.

Pravijo, da se je v času karantene v Italiji povečala poraba kvasa in moke, osnovnih sestavin za pico in pecivo. Tudi jaz gnetem in pečem več kot kadar koli prej. To značilno italijansko početje bi moralo pomiriti tiste, ki od daleč v nas še vedno vidijo narod, ki ljubi cvetje na balkonih in bogato obložene mize, in ne te doslej neznane različice Italijanov, tihih in zaskrbljenih za svojimi maskami.

Toda peciva, ki ga pečem, se skoraj ne dotaknem. Želim si samo gnesti: z rokami oblikovati to neurejeno in neorganizirano tvar, jo ploščiti, valjati, jo narediti homogeno, nato pa znova premesiti in še enkrat razvleči. Potrebujem občutek, da vsaj nekaj nadzorujem ‒ karkoli ‒ zdaj, ko se zgradba prostora in časa izmikata mojemu razumevanju.

V svetu, ki živi brez nas, so se race vrnile v vodnjak na Španskem trgu. Zdaj jih nihče ne moti. Ne vem, ali je to simbol upanja ali zlovešče znamenje. Med pandemijo celo lepota postane sumljiva. Kakor koli, rac ne morem videti, pa čeprav so zelo blizu. Moral se bom zadovoljiti s fotografijo, ki kroži po Instagramu. Do takrat, ko se bom končno lahko vrnil na trg, bodo že zdavnaj odletele.