Kako si povedati, da se imamo radi

Učitelj in pisatelj, ki je vse svoje življenje preživel na Severnem Irskem, se je lani v starosti 77 let za vedno poslovil s tega sveta. Njegova dediščina ostaja ena najbolj priljubljenih slikanic vseh časov: pripoved o dveh nadvse prijaznih zajcih A veš, koliko te imam rad.

McBrathney je bil oče treh otrok, ki je sprva poučeval v osnovni in srednji šoli, po nekaj letih pa se je posvetil le še pisanju. Le malokdo ve, da je napisal več kot 50 knjig za otroke. Njegovo najbolj znano in priljubljeno delo pač ostaja slikanica A veš, koliko te imam rad. 
 

Preprosta zgodba 

Zajček Rjavček in zajec Rjavec se odpravljata spat. Zajček si želi očku zajcu povedati, kako zelo ga ima rad. Tuhta in razmišlja, nato pa pravi, da ga ima rad toliko, kolikor lahko razširi tačke, kolikor visoko lahko skoči … A kaj, ko je njegov očka večji in ima daljše tačke in lahko skoči višje – torej ima po teh merilih očka malega zajca še bolj rad.

Potem pa se zajček Rjavček domisli: »Rad te imam, prav tja gor do LUNE,« pravi zadovoljno. A očka tudi v tem ne zaostaja, pač pa mu odgovori, da ga ima rad prav tja gor do Lune – in nazaj. Odgovor, ki je zaslovel in se vtisnil v srca majhnih in velikih bralcev po vsem svetu. 
 

In rodi pravljica 

McBrathney je v intervjujih povedal, da je za slikanico, ki je na prvi pogled zelo preprosta in je sestavljena iz samo nekaj več kot 300 besed, potreboval pol leta. Sprva je pisal daljše zgodbe in otroške ter mladinske romane.

Ko je uredniku povedal, da bo poskusil še s pisanjem slikanice, ga je ta pri tem spodbudil, a opozoril, da je pri tem delu treba premisliti vsako podrobnost. »Morda boste rekli, da je pisanje slikanice preprosta reč, a povem vam, da se v njej vsaka beseda bori za svoje mesto,« je povedal svetovno znani pisatelj. 

Zgodba o zajcih je sicer sprva nastala kot pravljica za lahko noč, ki jo je povedal svojim otrokom. Skoraj vsak večer si je izmišljeval zgodbe za svoje »mladiče«. Pogosto so v njih nastopale živali, zelo rad pa je v njih lovil tiste čarobne družinske trenutke, ko otrok pove kaj nadvse nenavadnega, zanimivega ali modrega, morda postavi vprašanje, na katero starš včasih zna, včasih ne zna odgovoriti.

Gre za dragocene priložnosti popolne predanosti in pozornosti, ko sta otrok in starš sama, drug z drugim, ko se njun odnos lahko razvija in poglobi. 
 

Kako si povedati, da se imamo radi

Slikanica A veš, koliko te imam rad bo tudi v prihodnje zelo verjetno ostala priljubljena, ker tako preprosto in jasno ubeseduje ljubezen in naklonjenost med otrokom in staršem. Otroku na zelo neposreden način pomaga stopiti v stik z lastnimi čustvi.

Verjetno se ničkolikokrat zgodi, da bi otrok rad povedal mamici ali očku, da jo/ga ima neskončno rad, pa mu za kaj takega zmanjka novih besed. Morda le išče pravi trenutek, da bi to povedal. Po drugi strani pa tudi staršem včasih zmanjka besed, načina in časa, da bi otrokom povedali, kako zelo jih imajo radi.

Čarobna moč slikanice A veš, koliko te imam rad je v tem, da otroku in staršu pokaže, kako si čustva, ki so prav v tem odnosu še kako pomembna, povemo, opišemo, pokažemo na preprost, a igriv in iskren način. 
 

A veš, kako … 

Ta slikanica je lahko zelo dobra »pomočnica« za pogovor o drugih čustvih. Ko so otroci vznemirjeni, si lahko izmislite svojo različico zgodbe o zajcih. Morda se bosta zajec in zajček v njej prepirala in morda bo zajček Rjavček rekel: »A veš, kako zelo sem jezen nate?« Ali pa: »A veš, kako zelo sem žalosten?«

V tem primeru seveda očka ali mama zajklja ne bosta tekmovala v tem, da bi bila bolj jezna ali bolj žalostna, pač pa naj predvsem prisluhneta nevihti, ki divja v zajčkovem notranjem svetu. Tako bosta ugotovila, kaj ga teži in zaradi česa ne more spati. Posluh in pozornost, ki jo očka ali mama zajklja v za otroka težkih trenutkih zmoreta, pa sta tisto, kar otrok pogosto najbolj potrebuje. Tudi – ali predvsem to – je velik del te velike starševske ljubezni, ki seže vse tja »do Lune in nazaj«.