Janina Kos: »Bakhita je roman o neuklonljivosti človeške narave«

Pretresljiva pripoved o deklici, ki jo pri sedmih letih v Sudanu ugrabijo trgovci s sužnji, dela kot pestunja bogatega italijanskega para, se nato spreobrne v krščanstvo in postane redovnica, je trinajsti roman izpod peresa priznane in večkrat nagrajene francoske pisateljice Véronique Olmi. Z Janino Kos smo se pogovarjali o lepotah in zagatah prevajalskega poklica in njenem najnovejšem prevodu, Bakhiti.

Zakaj ste prevajanje izbrali za svoj poklic?

Dobre prevode sem cenila že v otroških in najstniških letih, saj se je že med mojim takratnim čtivom znašlo precej prevodne literature in že tedaj sem bila prevajalcem neizmerno hvaležna, da so mi te bralske izkušnje omogočili. To je botrovalo tudi moji odločitvi za študij jezikov. Med študijem sem prevedla nekaj krajših besedil za različne publikacije, nato pa sem prevajanje za nekaj časa potisnila na stranski tir. Zadnjih nekaj let se posvečam prevajanju leposlovja, humanistike in filmov.

Ste morda na kateri svoj prevod še posebej ponosni?

Vsako prevajanje je svojevrsten izziv in zahteva veliko napora, zato ne želim prav nobenega od svojih prevodov posebej izpostavljati, saj sem na vsakega po svoje ponosna.

Kako izbirate knjige oziroma avtorje, ki jih boste prevajali?

Knjig, ki jih prevajam, si ne izbiram vedno sama, marsikaj namreč prevedem na predlog založnikov, seveda pa me mora v vsakem primeru knjiga navdušiti, sicer bi bilo prevajanje prehuda tlaka.

Kaj je za vas prevajanje?

Neutrudno iskanje najboljših kompromisov med dvema jezikoma.

Kako ste se lotili Bakhite, trinajstega romana priznane francoske pisateljice, igralke in scenaristke Véronique Olmi?

Ker je dogajanje prvega dela romana umeščeno v Sudan ob koncu 19. stoletja, sem morala osvežiti in dopolniti svoje poznavanje tamkajšnje zgodovine omenjenega obdobja.

Ste imeli pri delu kakšne posebne težave?

Pri Bakhiti težko kaj posebej izpostavim, seveda pa je vsako prevajanje zagatno, tudi kadar se besedilo na prvi pogled zdi nezahtevno. Dialekti in besedne igre so nedvomno posebna kategorija prevajalskih orehov, nikakor pa ne smemo spregledati še cele vrste drugih prevajalskih dilem: vsakdanje besede in sintagme, ki imajo v izvirnem jeziku več pomenskih odtenkov kot njihovi »ustaljeni« slovenski ustrezniki, skladnja, ki jo moramo prilagoditi ciljnemu jeziku, da bodo stavki slišati čim bolj naravno, treba je ujeti ritem pripovedi in upoštevati njegove posebnosti … Prav s temi dilemami si prevajalci najpogosteje in najdlje belimo glavo. Pri vsakem prevodu.

Imate svoj najljubši citat oziroma odlomek iz te knjige?

»Mislila je, da je že iztočila vse solze, še nikoli prej ni jokala od hvaležnosti in celo v teh trenutkih tišine, ko sta obe z Ajšo molčali, še vedno ni mogla verjeti, da je kaj takega sploh mogoče. Pogled, ki kar traja. Brez vsake grožnje.«

Težko bi rekla, da je ta odlomek moj najljubši, je pa zagotovo eden bolj nazornih in presunljivih orisov čustvene stiske mlade sužnje Bakhite.

Kako bi roman Bakhita opisali z enim stavkom?

Roman o neuklonljivosti človeške narave, pa tudi trpka, a zelo aktualna kritika nasilja in rasizma, ki sta, ne glede na geografske ali zgodovinske okoliščine, na žalost vselej prisotna in nespremenljiva.

Ste v zadnjem času prebrali kakšno knjigo, ki vas je navdušila?

Liščka Donne Tartt. Tako zelo me je navdušil, da sem se takoj lotila še njene Skrivne zgodovine.

Za konec nam zaupajte še naslove treh knjig, ki jih priporočate v branje.

Neapeljski cikel Elene Ferrante je resda v štirih knjigah, a ko prebereš prvo, se ti mudi prebrati še druge.

Stoner Johna Williamsa, eden najbolj presunljivih zapisov o človeški osamljenosti, kar sem jih kdaj prebrala.

Esej o slepoti Joséja Saramaga, srhljiv utopični roman o krhkosti uveljavljenih moralnih in etičnih načel, ki neprizanesljivo odstira najtemnejše plati človeške narave. Nad njim sem se navdušila v študentskih letih.