Irena Štaudohar: Vrt nas uči stvari, na katere pozabljamo

To so praktične reči. A kot nam v svoji knjigi Fižolozofija pove ena naših najbolj branih publicistk Irena Štaudohar, je vrt tudi čisto svoja in izjemna zgodba o povezanosti narave in človeka. Ki jo lahko začnemo spoznavati že zelo zgodaj.
 

Ko človek bere vašo knjigo, si zaželi, da bi imel vrt. Če ga ima, med branjem zagotovo pogosto prikimava. Z nasmehom na ustih. Kako vi doživljate vrt in vrtnarjenje?

V knjigi opisujem različne vrtove, ki sem jih imela. Trenutno ga namreč nimam in gostujem na vrtu moje mame. To ni klasična vrtnarska knjiga, saj nisem poznavalska vrtnarka, ampak zgolj amaterka, a vendar se mi zdi, da nam lahko vrt – tudi če imamo eno samo majhno gredico, odpre čisto nove svetove in premišljevanja – o živalih, naravi, o tem, kaj vse je pod zemljo, kako je možno, da iz čisto majhnega semena le v nekaj tednih zraste rastlina … Mislim, da nas vrt uči o radovednosti in opazovanju, o letnih časih, o vremenu, o potrpežljivosti, o vseh stvareh, na katere v vsakdanu pozabljamo, a so pomembne. 
 

Kakšna je zgodba (in zgodovina) vašega vrta?

Ni nujno, da si lastnik zemlje, če želiš imeti vrt, lahko ga namreč tudi najameš in tudi takrat je lahko zelo tvoj. Vrt je namreč zgodba štirih letnih časov, prav zato ga je dobro imeti, ker se zelo zavedaš ciklov narave in vremena. Skrbi te suša, veseli te dež, zmrzal te spravlja v žalost … Vsakega svojega vrta se zelo dobro spominjam in vsak je bil kot nekakšen živ organizem. Ker se ukvarjam s pisanjem, sem na vrt vedno gledala kot na zgodbo – ima svoje drame, tragedije, pomiritve, na njem se odvijajo ljubezenske zgodbe in tudi posebna metafizika. 

V uvodu zapišete, da ste bili indijanski otrok, da sta vas stari mami, ko sta šli na vrt, posadili v travo, vi pa ste se ure in ure igrali z ličinkami majskega hrošča. Vaši babici sta očitno imeli dober posluh za to, kdaj in kako vam približati naravo …

V knjigi se spominjam tega, da sem od nekdaj poznala imena rastlin, ptic, dreves in vse to zato, ker sem bila veliko v naravi, saj sem počitnice preživljala pri svojih starih starših in tudi moja mama mi je vedno veliko »predavala« in me je naučila mnogo stvari o biologiji, astronomiji … Doma smo od nekdaj imeli debele enciklopedije o živalih, o rastlinah, o vesolju …, ki sem jih lahko listala v neskončnost, tako da sem bila od nekdaj dobro opremljena s teorijo in prakso.

Česa vsega se otrok lahko nauči na vrtu?

Mislim, da je največji dar, ki ti ga lahko dajo starši, ta, da te naučijo tega, kako zanimiva je narava, kako neskončno je vesolje, ko ponoči ležimo na travi in gledamo Rimsko cesto. Kasneje, ko v življenju pridejo časi tesnobe, mislim, da se tako opremljen človek po tolažbo in mir vedno lahko vrne na vrt, v gozd, na travnik. Zame je narava največja meditacija, tudi zato, ker se, ko si v naravi, ne ukvarjaš samo sam s sabo in s svojo notranjostjo – kot učijo sodobne new-age knjige in guruji, ampak z lepoto izven tebe, z empatijo, s skrivnostjo, da imajo živali – bitja, s katerimi si delimo planet, povsem drugačen notranji svet kot mi. To, da nas najbolj pomiri narava ali pa delo z rokami, danes učijo tudi sodobni nevrologi. 
 

»Kdor sam prideluje zelenjavo, je tudi dobro opremljen za nakupovanje na tržnici,« zapišete v knjigi. Za kaj vse nas še opremi vrtnarjenje?

Če sam prideluješ zelenjavo in če ne uporabljaš nikakršne kemije, le naravna gnojila, zelo dobro veš, da ekološki por ne more biti velikanski, da solata po nekaj dneh ovene, da je sveže jagode iz vrta najbolje pojesti čim prej, saj niso kot tiste iz supermarketa, ki so rdeče in čvrste teden dni. Tako da nas vrt nauči o veliko praktičnih stvareh. 

Čudenje, ki ga ob opazovanju vrta opisujete v knjigi, zelo spominja na tisto iskreno navdušenje, čudenje, ki je lastno otrokom … in seveda filozofom. Lahko z vrtom to podoživimo ali obudimo?

Mislim, da ni čudno, da so prvi filozofi v stari Grčiji začeli ljubiti modrost svojih misli, ko so se sprehajali po vrtovih, in da so se znamenite filozofske šole imenovale prav po teh vrtovih. V knjigi Fižolozofija me je zanimalo, kdo vse od slavnih pisateljev, slikarjev in filozofov je imel vrt, in ugotovila sem, da jih je bilo res veliko. Prav tako se mi zdi zanimivo, da ima danes vedno več mladih ljudi vrtove, saj je poseben užitek, če si znaš sam pridelati zelenjavo. Kos obdelane zemlje bo v prihodnosti, ki jo že grizejo podnebne spremembe in različne ekonomske krize, veliko bogastvo. In če se vsaj malo dotaknem politike – v Sloveniji smo v zadnjih desetletjih prodali praktično vso prehrambeno industrijo in celo našo največjo semenarno, kar dokazuje, da smo glede tem o prihodnosti povsem brez vizije. Hrvaška je glede tega nekaj svetlobnih let pred nami.
 

Čigav vrt bi si želeli ogledati, če bi se lahko znašli na katerem koli koncu sveta in v katerem koli obdobju?

Vsekakor bi to bil vrt impresionističnega slikarja Clauda Moneta v Givernyju, ki sicer obstaja še zdaj, ampak jaz bi bila rada v njem takrat, ko je bil Monet še živ in je zadnja leta svojega življenja slikal le še ta vrt in pojedel veliko najboljše čokolade. Njegova velikanska platna, ki prikazujejo ribnik z lokvanji, so nekaj najbolj posebnega in živega – velike mojstrovine, v katere sem zaljubljena. In seveda bi se rada z Jane Austen sprehajala po njenem vrtu in z njo klepetala o tem, zakaj njen gospod Darcy še vedno velja za najbolj usodnega literarnega junaka, ki se mu ženske težko upremo.
 

Knjiga se zaključi s toplim zapisom o starih mamah, kot smo jih poznali nekoč. Kaj bi vaši stari mami rekli o vašem vrtu danes? 

Moji stari mami sta zelenjavo vedno sadili po semenskem koledarju in glede na polno ali prazno luno, sami sta znali pridobivati svoja semena, nikoli na vrtu nista uporabljali nobene kemije – v resnici sta bili zelo sodobni in samooskrbni. To, kar bo kmalu v prihodnosti velika vrednota in cenjeno znanje. Tudi zato, ker se pri vrtnarjenju držim njunih idej, menim, da bi bili z mojim vrtom kar zadovoljni, čeprav je vedno bil veliko manj oplet kot njun.