Intelektualni snobizem par excellence

Saj jih poznate, kajne – posameznike, ki se ves čas zmrdujejo nad neumnimi resničnostnimi oddajami, trapastimi ljubezenskimi romani, štanc pop glasbo (da sploh ne govorimo o fantovskih skupinah!), telenovelami in podobnimi »preproščinami«? Mogoče v tem opisu prepoznate celo sebe …

Pa se mogoče kdaj vprašate, koliko teh istih posameznikov na skrivaj poplesuje prav na pop glasbo, prebira najbolj »pocukrane« ljubezenske zgodbe in predano gleda turške telenovele? Verjetno več, kot si mislite! Od kod torej izvira potreba, da tovrstne stvari skrivamo? In zakaj se jih sploh sramujemo?

Odgovor je pravzaprav preprost! V to nas sili družba, ki je ustvarila podobo intelektualca, ki v tovrstnih stvareh pač ne sme – in ne more – uživati. Njegov intelekt je vse preveč prefinjen, da bi se lahko zabaval ob preprostih stvareh. Njegove možganske celice vzcvetijo zgolj ob visoki poeziji, prefinjeni likovni umetnosti ter romanih in novelah literarnih velikanov, kot so Dostojevski, Kafka, Camus … Vse, kar zabava in navdušuje »preprosto neizobraženo rajo«, pa je popolnoma brez vrednosti in zatorej nevredno njegove pozornosti.

Čeprav se šalim in karikiram, v zgornjem opisu pravzaprav tišči tudi zrno resnice. Med številnimi visoko izobraženimi ljudmi se je dejansko razvil nekakšen intelektualni snobizem. Za nekoga, ki po vseh objektivnih kazalcih velja za intelektualca, je sramotno priznati, da uživa tudi v stvareh, ki veljajo za »preproste«, »običajne«, »populistične«.

Intelektualci vendar ne smejo gledati telenovel in resničnostnih oddaj, ne smejo brati ljubezenskih romanov in listati modnih revij, ne smejo se zanimati za plehke stvari, kot so ličila in moda, ker se to preprosto ne pritiče izobraženemu človeku! Pop kultura je samo za manj izobražene, preproste posameznike; tako se vsaj zdi.

Pa je to res? Ali pa smo morda zgolj ujetniki vsiljenih družbenih norm? In ali nismo potemtakem pravzaprav tudi sami družbene marionete, s katerimi se manipulira? Kako drugače bi sploh lahko razumeli posameznike, ki se tako zelo in na silo trudijo stlačiti v ta – od zunaj določeni – kalup Intelektualca? Zakaj čutimo potrebo, da svetu na vsak način dokažemo, da smo PRAVI intelektualci?

Svojevrstna ironija je, da se pravi intelektualci tako zdijo tisti, ki ne čutijo potrebe, da bi se komur koli dokazovali. In si kot taki dovolijo uživati tudi v »populističnih« stvareh – če se jim tako zahoče! Ne boste verjeli, nekateri od njih berejo celo ljubezenske romane …

Vedo namreč, da branje najnovejše romance izpod peresa Julie Garwood ne bo zmanjšalo njihovega užitka ob prebiranju Vojne in miru. Da lahko kljub temu, da so še pred pol ure z navdušenjem poslušali pesem z vrha glasbenih lestvic, z enako mero uživajo tudi ob poslušanju Beethovna ali Wagnerja. In da to, kar berejo, poslušajo in gledajo za zabavo in sprostitev, v resnici ne bo vplivalo na njihovo (samo)podobo razgledanega in izobraženega človeka.

Če je Karl Marx izjavil, da je religija opij za ljudstvo, bi danes številni verjetno trdili, da je opij za ljudstvo pravzaprav pop(ularna) kultura, saj naj bi poneumljala in nas držala v nekakšnem otopelem stanju.

Družboslovci so medtem že pred časom spoznali, da je pop kultura del družbene realnosti in da jo pravzaprav pomaga sooblikovati. Pop kultura namreč zajema celo paleto zadev: filme, grafite, stripe, literaturo, glasbo, modo, različne medije (tisk, radio, televizija), celo reklame oz. oglase. V resnici je tako, da pop kultura v veliki meri sooblikuje in vpliva na naša življenja, najsi nam je to všeč ali ne!

Pop kulturi torej ne gre ubežati. O tem, ali, kako in zakaj »poneumlja«, bi se seveda dalo razpravljati, eno pa je gotovo: še najbolj poneumlja omejevanje. Ali povedano drugače: bolj kot sama pop kultura pravzaprav poneumlja zapiranje pred stvarmi, ki so del našega vsakdanjika, del družbe, v kateri živimo. Odlika intelektualcev tako ni zmrdovanje nad določenim delom kulture, ki ni dovolj »imeniten«, temveč odprt odnos do VSEH delov te kulture. Navsezadnje uživanje v pop kulturi ne izključuje uživanja v t. i. visoki kulturi … Uživate lahko v obeh!