Ingrid Divković: Zdaj živim
Za moj prvi roman Zdaj živim pravijo, da s svojim poetičnim stilom, ki je včasih na robu filozofskega, bralca popelje v čarobni svet mistike, transformacijske duhovnosti pa tudi trdnega realizma.
Tisti, ki bodo opazovali stvari in ljudi, se bodo naučili preživeti, toda le tisti, ki bo opazoval naravo in metulje, se bo naučil – živeti.
To je misel, ki je »ustvarila« mojo tretjo knjigo, hkrati tudi moj prvi roman. S to mislijo sem začela pisati zgodbo o treh ženskah – o Eleni, Ani in Naidi (mimogrede, ena izmed njih tudi zares obstaja, vendar v knjigi nosi drugo ime kot v resničnosti.) To so moje tihe junakinje, ki sem jih vse življenje nosila v sebi in ki so se zdaj odločile spregovoriti. Potrpežljivo sem jih čakala. Ne pravijo zaman, da je potrpljenje božja mast. Elena, Ana in Naida vam bodo povedale svojo zgodbo, vsaka na svoj način, druga za drugo, brez pritiskov in nepotrebne naglice.
Metulj, ki se pojavlja v romanu in na naslovnici knjige, simbolizira človeško dušo. Gosenica je simbol bolečine življenja, ki jo vsak od nas doživlja po svoje. Poleg treh glavnih ženskih likov se v romanu pojavi še en prav poseben lik, Življenje. V pripoved sem želela vplesti nekoga, ki bo moje junakinje vodil, čutil z njimi in jih razumel tako, kot se same nikoli ne morejo razumeti. Lik Življenja je moj izraz navdušenja in človekoljubja, vere v dobro in velikodušnega sočutja, ki ga mnogi pogosto pogrešamo. Zato je eno od ključnih sporočil v romanu tisto, ki ga prinaša Življenje samo. Ali, kot sem zapisala v romanu Zdaj živim:
»Duša, ki »živi samo enkrat«, misli, da je to življenje vse, kar ima, in da v njem tiči sreča, ki jo išče in ji teče naproti. Ta duša misli, da se je rodila samo zato, da postane vidna, da se pokaže in izkaže. A prav lahko se zgodi, da ji ne bo nikoli uspelo: da bo ostala nevidna in zgorela na grmadi, ki jo je sama prižgala. Duša, ki »živi«, pa ve, koliko življenja se skriva tam, kjer ga ne vidi, vendar obstaja neodvisno od nje. Takšna duša čuti, da ni rojena samo zato, da se pokaže, izkaže in postane vidna, temveč da ji uspe biti, imeti in početi nevidno.«
