Gospa, ki je usvojila volčje modrosti

Elli H. Radinger je več let preživela med volkovi v divjini Minnesote in v Nacionalnem parku Yellowstone. Svoja doživetja in spoznanja je popisala v knjigi Modrost volkov, ki je bila do zdaj prevedena že v več kot 15 jezikov in bila uspešnica na lestvici nemške revije Spiegel. Volkoholičarka, kot ji pravijo nemški mediji, bo konec marca obiskala Slovenijo.

»Brez opravljenega študija biologije, zato pa s polno malho strasti in optimizma sem se prijavila na raziskovalno prakso o vedenju volkov v rezervatu za raziskovanje volkov Wolf Park v ameriški zvezni državi Indiana,« začne pripoved priznana nemška poznavalka volkov, ki je za to, da bi uresničila svojo strast do pisanja in očaranost nad volkovi, obesila odvetniško kariero na klin.

Hitro so ji povedali, da o tem, ali bo neki praktikant sprejet, odloča izključno – volk, natančneje vodja glavnega volčjega tropa. Z upravljavcem ograde je pred preizkusom celo podpisala dokument, ki ga je odvezoval odgovornosti pred preizkusom. Dokument je imel strah vzbujajoče besedilo: Razumem, da obstaja možnost poškodbe in da so poškodbe lahko hude.

Kako je torej bilo, ko je 50-kilogramski paket mišic v krznu z rumenimi bolščečimi očmi stekel proti njej in se pripravil na skok? »Njegovi šapi v velikosti dlani sta pristali na mojih ramenih, njegovi impozantni čekani so bili le nekaj centimetrov oddaljeni od mojega obraza. Svet se je ustavil.« Toda … vodilni volk jo je z jezikom večkrat polizal po obrazu, ona pa je bila od tega 'poljuba' dalje zasvojena z volkovi.

Po privajanju na delo z volkovi v rezervatu Wolf Park je nadaljevala raziskovanje v divjini Minnesote, kjer je živela v brunarici ob jezeru, daleč stran od civilizacije – in si tudi na novoletno jutro ob minus 30 stopinjah Celzija obula zimske čevlje in šla iskat volčje stopinje.

Potem ko je tri leta opazovala volčje življenje, ceremonije, vrednote, ljubezen in smrt, je svoja doživetja in spoznanja strnila v zgodbe o srečanjih s temi prebivalci divjine. Spoznala je, da je v nasprotju z renčavimi kreaturami, ki škripljejo z zobmi v filmih, življenje divjih volkov prežeto s harmonijo, razmerja med njimi pa so igriva in ljubeča.

Mladiči so ljubljeni in varovani zaklad tropa. Zanje ne skrbijo le starši, ampak celotna družina, tudi tete, strici ter starejši bratje in sestre. Stare in ranjene člane družine oskrbujejo s hrano in prav nikoli jih ne pustijo na cedilu. Vsak član tropa ve, kakšna je njegova vloga in kdo sprejema odločitve.

Elli H. Radinger je bila med opazovanjem volkov priča mnogim ganljivim podrobnostim. Ko se je na primer velika družina odpravljala na lov, so vse mladiče znosili v en brlog in določili varuško. Tako je šlo več volkov na lov. Kot priljubljen vodja je tudi med volkovi obveljal tisti, ki je negoval odnose. Tekmece je premagal, ne pa ubil. Avtoriteto je uveljavil že samo z neposrednim očesnim stikom, kratkim renčanjem, zaprtjem poti ...

Volkovi živijo v krdelu, ki ga vodita samec in samica, edina, ki ozemlje markirata z dvigom zadnje tace. Preostali volkovi markirajo v počepu. So tudi izjemno teritorialni, ljubosumno varujejo svoj teritorij in večinoma poginejo zaradi rivalstva za samice ali za svoje ozemlje.

Elli je očarala učinkovita volčja vzgoja, v kateri ni prepovedi, ampak si izkušnje nabiraš sam, odgovarjaš pa tudi za posledice. Mladička, ki je zaradi nepazljivosti zaostal za tropom, so nekajkrat počakali, potem pa ne več. Šele ko je Elli že mislila, da je izgubljen, so ga šli iskat. Mladička je to izučilo in se ni nikoli več obiral.

V divjini je Elli H. Radinger srečala številne legende. Med njimi inteligentno Volkuljo, ki je lovila sama, z izjemno tehniko, in spravljala v obup biologe, ki ji tri leta niso mogli namestiti sledilne naprave, pozneje pa so jo, kljub ovratnici, ustrelili lovci. Potem spretnega črnega zapeljivca Casanova, ki je 'ugrabil' volkuljo iz drugega tropa …

Avtorica ob takih zgodbah ugotavlja, da nas trenutki, ko začutimo pristen stik in globoko povezanost z naravo, spremenijo in nagovorijo k več ponižnosti in skromnosti v odnosu do nje. Čas bi že bil, dodaja, da se ne bi več imeli za tako pomembne in bi preprosto bili – ter usvojili nekaj volčje modrosti.