Goran Marković: Zgodba ima večjo moč kot resničnost 

Gorana Markovića hvalijo kritiki in občudujejo bralci. Beograjski trio je roman, v katerem je s svojo pripovedovalsko žilico vešče prepletel resničnost in domišljijo. Iz resničnih dokumentov o taborišču za politične zapornike na Golem otoku je nastala z obiljem domišljije začinjena zgodba o času, ki ga zaradi brutalnega trpljenja preprosto ni moč pozabiti ... niti razumeti. 

Ob obisku Gorana Markovića v Ljubljani sta se na filmsko obarvanem večeru z njim pogovarjala urednik filmskega programa Igor Prassel in novinar Antiša Korljan.
 

Zakaj je tema Golega otoka tako intrigantna še po toliko desetletjih, tako za avtorje kot za bralce? 

Preprosto neverjetno je, zakaj tema, kot je Goli otok, v nekdanji državi ni nikoli odmevala. Je bil razlog prepoved, morda sram, ali kaj drugega, ne vem, toda zame je to najboljša tema iz časov, ko je obstajala ta država. Bila je tako surova in tako dramatična, da je preprosto prosila, naj jo nekdo obdela. Prav hlepela je po tem, da se je nekdo loti. A se je ni lotil nihče, razen redkih izjem, kot je Dragoslav Mihajlović, ki je napisal dokumentarno kroniko pogovorov z Golootočani. Tudi nekaj novinarjev je zapisalo kronike, ki so zabeležile del dogajanja.

Sam sem več kot dvajset let želel posneti film, ker sem pač filmski režiser. Zbiral sem material in čez čas je država, v kateri smo živeli, razpadla. Takrat sem doumel, da so vsi otoki ostali na Hrvaškem, kjer sta se začela vojna in kaos. Tako ni bilo možnosti, da bi snemal na resnični lokaciji. V obupu sem pomislil, da bi morda lahko snemal v Albaniji. Odšel sem na albansko ambasado v Beogradu, kjer mi je kulturni ataše pojasnil, da Albanija nima niti enega otoka. Tako sem idejo po več letih z obžalovanjem opustil.

Potem pa sem nekje prebral, da je znameniti angleški pisec Lawrence Durrell deloval v Beogradu, in to prav konec 40. in v začetku 50. let, v času Golega otoka. Bil je kulturni ataše na britanskem veleposlaništvu. Prebral sem njegov roman Beli orli nad Srbijo, ki pa je bil na moje presenečenje grozljiv, obupen, prazen. Šlo je za vohunski triler, očitno napisan za denar. Toda glavni junak tega slabega romana je bil pravi alter ego Lawrencea Durrella.

Prišel sem do zaključka, da je bil Durrell vohun. Zdelo se mi je zanimivo, da bi zgodbo obrnil in nanjo pogledal z vidika Angleža, ki situacije ne razume ali pa ga niti ne zanima, ima pa nalogo, da o njej poroča. V to sem vpletel še element ljubezenskega trikotnika, ki sem si ga seveda izmislil. Potem se je stvar začela odvijati popolnoma nekontrolirano, opustil sem dejstva in se začel ukvarjati z zgodbo.

Zgodba ima svojo moč, mnogo večjo, kot jo ima resničnost. Aldous Huxley nekje lepo pravi: »Za razliko od resničnosti, ki je zbirka nepomembnih stvari, imajo zgodbe smisel in stil. Zgodbe so pomembnejše od resničnosti.« Ta zgodba me je tako prevzela, da sem si začel izmišljati stvari, zamenjal sem imena, uporabil sem osebnosti, ki jih sploh ni bilo, in nastala je fikcija, izmišljija, če hočete, ki sem jo naslovil Beograjski trio. 
 

Kaj se je z glavnimi junaki v resnici zgodilo?

Ljudje me pogosto sprašujejo, kaj se je zgodilo z Dragico. Ne vem, ker sem ji jo izmislil. Številne ta odgovor močno razočara, kot da sem naredil nekaj narobe. Knjiga je mešanica osebnosti, ki so resnično živele, od Josipa Broza prek Jova Kapičića, zloglasnega upravnika Golega otoka, do Koće Popovića in drugih zgodovinskih osebnosti. Nekatera imena sem obdržal, nekaterim sem biografije popolnoma spremenil in jim zato spremenil tudi imena.

Gre torej za mešanico resnice in realnosti ter fikcije in faktografije. Ne vem, ali je to prekršek ali vrlina. Nekateri menijo, da to ni prav, da resničnih ljudi ne bi smel mešati z izmišljenimi. Naj omenim odličen primer doku-fikcije, film Woodyja Allena Zelig, ki ima privid resnične zgodbe, čeprav je vse popolnoma izmišljeno. Zgodba je pomešana z arhivskim materialom – glavni junak se recimo znajde na posnetkih s Hitlerjem in Stalinom. In nenadoma to, kar je resnica, ni več pomembno, saj na prizorišče stopa licentia poetica kot legitimen princip. Če nekaj deluje kot poetica, potem je dovoljeno.
 

Znani ste po tem, da natančno oblikujete svoje like. Ste se tega priučili ali gre za vašo pisateljsko vrlino? 

V romanu Beograjski trio so bili v prvem planu ženski liki. Pri tem sem imel nemalo težav, saj ženske pišejo dnevnike oziroma pisma. Potruditi sem se moral, da napišem ženska pisma in ženski dnevnik. To je bila zame velika preizkušnja. Oporo sem imel v hčerki, ki je te tekste brala in jih tudi potrdila. Po drugi strani pa so vse moje izkušnje z gradnjo likov filmske.

Bom povedal malo daljšo zgodbo iz začetka svoje kariere. Ko sem začel snemati svoj prvi film Posebna vzgoja, sem nekaj mesecev preživel v popravnem domu za mladoletne prestopnike. Scenarij sem napisal skupaj s kolegom, ki je tam delal kot vzgojitelj. Ko bi morali začeti snemati, nismo imeli dovolj denarja, zato smo hoteli kaj prihraniti.

Rekli so mi, naj grem k sekretarju za mladoletne prestopnike po dovoljenje, da bi snemali kar v popravnem domu. Sekretar je zahteval scenarij in mi dejal, da bo dovolil snemanje, če mu bo tekst všeč. Naslednji dan sem ga znova obiskal, pa me je zavrnil. »Veste, zakaj mi scenarij ni všeč?« me je vprašal. »Zakaj?« »Zato, ker nima osnovne stvari, to pa je, da jaz in vaš kolega opravljava Sizifovo delo. Ne zasluživa si plače, ker je naše delo ničevo. Ko se med otrokom in družbo vzpostavi odnos preganjanega in preganjalca, je zgodba končana. In drugič: če mi napišete obsežno biografijo vaših likov, bom premislil o dovoljenju.«

Doma sem se usedel za pisalni stroj in začel pisati obsežne biografije. Ko jih je sekretar prebral, je podpisal dovoljenje. Enostavno me je prisilil v to, kar se je izkazalo za zelo koristno. Ko režirate film in dajete igralcu navodila, morate o liku vedeti vse. Morate ga poznati in imeti v glavi jasno predstavo o tem človeku. To pa zahteva priprave. In to sem počel.
 

Kakšni so bili odzivi na Beograjski trio?

Knjiga je bila pri bralcih zelo dobro sprejeta, do zdaj je izšlo že šest ponatisov. Tudi kritike so bile dobre. Tisto, kar se mi zdi nenavadno, je, da tema Golega otoka ni bila nikoli povsem pojasnjena. Gre za zelo zanimiv proces, tako z zgodovinskega vidika kot z vidika psihiatrije in antropologije.

Šlo je za poskus spreminjanja zavesti in načina razmišljanja. Zato so obstajale posebne metode in testi. In kar je bilo še najbolj perverzno, k temu so prisilili same zapornike. Torej niso bili čuvaji ali policaji tisti, ki so zlorabljali te ljudi, pač pa so zlorabljeni sami zlorabljali druge. Ta grozljiva igra rušenja sistema razmišljanja je zelo dramatična in zanimiva.
 

Še razmišljate, da bi posneli tudi film? Prizori v knjigi so naravnost filmični. 

Sem filmski režiser, napisal sem že veliko različic scenarija. Film vedno najprej režiram pisno. Opišem vse, kar hočem, tudi na način, ki ga hočem, in to pozneje pomaga. Vedno sem zelo malo improviziral in redno realiziral tisto, kar sem prej domislil v glavi. Zato moje pisanje deluje v podobah.

Beograjski trio je odlična tema za film. Toda nisem človek, ki bi vse življenje nekaj čakal. Sem pač nestrpen. Če nekaj ne gre, skočim v novo avanturo. Ne delam istega filma, čeprav je to tudi dober princip. Poznamo režiserje, ki vse življenje snemajo iste filme, in vsak je dober.

Claude Chabrol, recimo, vedno tematizira francosko buržoazijo. O tem je posnel štirideset filmov in vsi so odlični. Vsakega požirate z odprtimi očmi. Kubrick, recimo, ni nikoli ponovil istega žanra. Tako je tudi pri meni. Če tega filma še nisem posnel, ga verjetno nikoli več ne bom niti poskušal.
 

Omenili ste, da ste gradivo na temo Golega otoka zbirali dvajset let. 

Imel sem različne vire. Veliko stvari je zapisanih, dovolili so mi v arhiv, bral sem policijske zapisnike, pogovarjal sem se s preživelimi. Ker so zaporniki z Golega otoka ves čas umirali, je bilo treba ujeti ta čas. Pogovarjal sem se z zapornico, staro 101 leto, ki je imela na Golem otoku zaprtega tudi moža. Poročena sta bila 35 let, a se do njegove smrti nikoli nista pogovarjala o Golem otoku. Nikoli se ga nista spominjala.

Tudi to je zanimiva skrivnost; da zaporniki nikoli niso govorili o tem času oziroma zelo neradi. Nekatere med njimi sem našel in jih prepričal v pogovor, številni pa niso pristali. Dolgo sem razmišljal, zakaj je tako. Mislil sem, da gre za travmo, kot je bil holokavst. Tudi preživeli iz koncentracijskih taborišč niso radi govorili o tem. A pri Golem otoku je treba opozoriti še na en vidik, to pa je, da so zaporniki občutili izjemen sram, sramoto.

Zakaj? Ker so jih prisilili početi stvari, ki si jih nihče niti v sanjah ne bi mogel predstavljati, da jih je sposoben narediti sočloveku. Ponavljam: zlorabljali niso pazniki ali policaji, pač pa zaporniki drug drugega, da so sploh lahko preživeli. In to je strašljivo, hujše od telesnega trpljenja, ki je bilo prav tako grozljivo.

Eden od zapornikov mi je povedal, da jim en dan ni bilo treba delati, če so prijavili sozapornika. Imeli so prosto, ni jim bilo treba tolči kamenja. Temu so rekli dopolnitev dosjeja. Ta zapornik je nekoč prijavil svojega očeta, ki ni imel nikakršne zveze ne z Rusi ne z Informbirojem. »Vedel sem, da mi oče ne bo zameril,« mi je rekel. To je ta peklenski krog, ki je tam vladal. 
 

Kako ste se odločali, katere resnične like iz zgodovine vključiti v zgodbo?

O tistih, ki imajo v romanu pravo ime in priimek, sem zbral podatke iz različnih zgodovinskih virov ter prosto interpretiral, kako so delovali in kaj se je z njimi zgodilo. Nekaterim, recimo Arsu Jovanoviću, sem pripisal samomor, ki ga v resničnem življenju ni storil, ker mi je tako nalagala dramska logika. Zato sem ga preimenoval. Nekateri liki so nastali kot kombinacija znanih Golootočanov in drugih ljudi. Njihove zgodbe sem spremenil, tudi tu sem naredil prekršek, a se spet sklicujem na licentio poetico.
 

V epilogu opišete srečanje med svojim očetom in pisateljem Durrellom. Je to resnična ali izmišljena zgodba?

Ne, to je izmišljeno. Moj oče je sicer bil v Angliji, kjer so mu plastični kirurgi operirali nos, toda Durrella ni nikoli srečal. Sem se pa spomnil, kako je bil navdušen nad Angleži, ker so mu rešili nos. Pomislil sem, da bi se to srečanje lahko zgodilo. Mislim, da nisem naredil nobenega kiksa, ki bi deloval neprepričljivo. 
 

Ste bralcem pustili kak ključ, po katerem bi lahko razbrali, kaj je res in kaj ne?

Še sam tega ne vem več, če sem iskren. Poleg tega je od pisanja minilo že veliko časa. Imam mehanizem, da tisto, kar zaključim, zbrišem. Kot trdi disk. S tem se ne ukvarjam več. Kakšen svoj stari film gledam z zanimanjem, kaj se bo zgodilo. Enostavno me ne zanima več.