Česa nas lahko naučijo stari psi?
Kaj je res pomembno v življenju? To vedo stari psi, je prepričana Elli H. Radinger, avtorica uspešnice Modrost volkov.
Modrost starih psov, nova knjiga Elli H. Radinger, ki je bralce že navdušila z uspešnico Modrost volkov, je iskrena in ganljiva zgodba o tem, kaj je res pomembno v življenju. Ker je nekdanja odvetnica, ki je marca letos že drugič obiskala slovenske bralce, želela svojo starajočo se psičko spremljati v zadnjih letih njenega življenja, je prekinila raziskovanje volkov in se vrnila domov.
»Shira je moja družina in je na prvem mestu. Tega sem se naučila od volkov,« je priljubljena nemška raziskovalka, ki je svoje življenje posvetila raziskovanju volkov in psov, pojasnila ob svojem odhodu iz ameriške divjine (njeno življenjsko zgodbo lahko preberete tukaj).
V svoji novi knjigi Modrost starih psov Elli H. Radinger pripoveduje zanimive zgodbe o človekovem najboljšem prijatelju, ki so zgled zaupanja, potrpežljivosti, pozornosti, hvaležnosti in notranjega glasu. Stari psi nas med drugim učijo, da je treba sprejeti, česar ne moremo spremeniti, odpuščati, dokler smo živi, in da nismo nikoli prestari za učenje.
Psi so čudovita čuteča bitja – ne glede na starost
Radingerjeva pravi, da psi izžarevajo notranji sij, ki ljudi osrečuje. Splošno znano je, da druženje s psi izzove pozitivne čustvene odzive. Štirinožci pomagajo človeku ohranjati zdravje, ker umirijo srčni utrip in znižujejo krvni tlak. Poleg tega nas osrečijo, kar je mogoče tudi izmeriti, saj se raven oksitocina (t. i. hormona ljubezni) v krvi zviša, ko jih božamo.
»Psi so naša družina, partnerji, prijatelji in, da, tudi nadomestek za otroke,« dodaja Radingerjeva. Toda pride dan, ko ugotovite, da vaš pes ni več hecen kosmatinec, temveč upokojenec, ki raje udobno poležava na kavču, kot da bi se podil za žogo, in ki ga pri vstajanju bolijo sklepi. Takrat se je treba znati veseliti vseh trenutkov, ki so nam še dani.
Trenutek je vse, kar šteje
Tako živijo psi. Komaj čakajo, da bodo jedli, se igrali, šli na sprehod, planili na nas ob prihodu domov in pozdravili obiskovalca, uživajo v preprostih radostih življenja.
»Čeprav mojo labradorko bolijo kolki, me po vsaki odsotnosti pozdravi kot junakinjo: skoči s kavča, zadrsa po parketu in svoj rep vrti kot propeler,« pripoveduje in dodaja, kako nam psi s tem kažejo, da lahko podobno uspe tudi nam.
Ne obžalujmo ničesar
Živeti polno pomeni tudi, da ničesar ne obžalujemo. Na ta način se je Elli H. Radinger odločila za največjo avanturo svojega življenja, katere drobec opisuje v knjigi Modrost starih psov.
Na seminarju o volkovih je spoznala moškega, ki je brez elektrike in tekoče vode živel v divjini Minnesote, sredi območja volkov in medvedov. Na vrat na nos se je zaljubila vanj. Živel je njene dolgoletne sanje, zato se je preselila k njemu.
Ob spominih na čas, ki ga je preživela z njim v divjini, ji še danes vzame sapo, zapiše. »Trenutki, kot je noč pri -30 ˚C v spalni vreči v snegu pod plešočim severnim sijem med volčjim napevom, so bili povračilo za vse neprijetne dogodke, enako velja za številna bližnja srečanja z divjimi volkovi.« Vendar se je nazadnje poslovila od volkov, da bi preživela zadnja leta s psičko, ki jo je pustila doma v Nemčiji.
»Naši stari psi poznajo modrost sreče: daj mi kost in srečen bom – daj mi prostor v srcu in srečen boš TI.«
»Pasje« zvesti, a tudi razumejo
Ko ti pes ponudi prijateljstvo, to traja vse življenje. Ameriški predsednik Harry S. Truman je to briljantno izrazil takole: »Bi v Washingtonu rad imel prijatelja? Kupi si psa.«
Iz poskusov z napravo za sledenje očem so ugotovili, da se zlasti stari psi trudijo za očesni stik s človekom, saj tako lahko preberejo njegova čustva in razpoloženje. Novejša raziskava dokazuje tudi, da se psi ne odzivajo le na ton govorjenja (pohvala je v visokih tonih, graja v nizkih), ampak tudi na vsebino naših stavkov. Razumejo, kaj se dogaja pod površjem, in se zanašajo na svoj notranji občutek.
Zgodba o žalujočem psu
Večkrat lahko preberemo neverjetne zgodbe o žalujočih psih. Eno najbolj znanih so priredili za film z Richardom Gerom in zgodba o Hachiju je spravila v solze milijone ljudi.
Hachi je bil pasemski akita, ki je vsako jutro lastnika spremljal del poti v službo, večinoma do železniške postaje, zvečer pa ga pričakal, tudi če je lilo. Lastnika nekega večera ni bilo, ker je med službo umrl zaradi možganske krvavitve. Hachi ga je vsak dan čakal ob isti uri – še celih deset let. Ko je umrl, se je na železniško postajo zgrnilo na tisoče ljudi in jo okrasilo s cvetjem, psu so postavili celo spomenik.
Zakaj se splača posvojiti starega psa?
Zato, je prepričana Elli H. Radinger, ker ti psi uživajo v vsaki pozornosti in nežnosti ter cenijo, kar imajo. To je zlasti pomembno, če so tudi lastniki že stari in ne bi radi vzgajali napornega mladiča. Stari psi niso več tako živahni, se pa s človekom globoko povežejo. Zgrešeno je tudi prepričanje, da starega psa ni več mogoče vzgajati, le veliko preredko dobijo priložnost, da bi to tudi dokazali.
Stari psi nas tudi učijo, da je življenje darilo, skrivnost, ki jo velja raziskati. Niso samo oni naši psi, temveč smo tudi mi njihovi ljudje. Čeprav nas potrebujejo, v resnici mi potrebujemo njih še bolj.
»Vse se zgodi točno tako, kot se mora,« še zapiše Elli H. Radinger. »Naši stari psi poznajo modrost sreče: daj mi kost in srečen bom – daj mi prostor v srcu in srečen boš TI.«
To je večna modrost, ki nam jo sporočajo naši stari psi.
