Cankarjeva ženska – angel, greh, pastirica?

Skozi pričevanja sodobnikov, bolj ali manj samovoljnih interpretacij njegovih pisemskih sporočil, se je vzpostavila dokaj neugledna podoba Cankarja kot moškega in ljubimca. Ali ponoven temeljit pretres dostopnega gradiva in pričevanj sodobnikov še vzdrži stereotipno podobo o njem? Tega se je lotil dolgoletni Delov novinar in urednik Peter Kolšek s knjigo Reci tvoji roki, da jo poljubljam.

Od Cankarjevih mladostnih ljubezni so se ohranila pisma Franji Opeki, »svetlemu plamenu oboževanja in hrepenenja« in »dražestnemu angelju«, ki je pustila močno literarno sled v Cankarjevi zgodnji liriki (zbirka Erotika, 1899).

Največ njegove »pošte« je prejela Štefka Löffler (225), kar je razumljivo, saj je bil v času njune dolgotrajne zveze večkrat v Ljubljani ali kje drugje. Med njim in plavolaso lepotico Heleno Pehani in Minko Lušin pa se na primer ni ohranil niti en primer korespondence.

Cankarjeva pisma Ani Lušin veljajo za najlepša ljubezenska pisma v slovenščini, skupaj se jih je ohranilo štiriinštirideset. Polna so čustvene silovitosti mladega, do ušes zaljubljenega človeka, ki hrepeni iz daljnega Pulja, kjer je tedaj bival. A Cankar je kmalu odšel študirat na Dunaj.

Ko ji je septembra 1902, tedaj le še prijateljici, pisal od tam, je zapisal: »Jaz sem obsojen, da jabolko rišem, namesto da bi ga lepo pojedel, dasi umiram od lakote.« Toda – ko je sestavljal to pismo, je že stanoval pri Löfflerjevih, kjer ni umiral od lakote, niti ljubezenske niti seksualne.

Še več. Ko so čustva do Anice izgubila moč, se je Cankarju nadvse prikupila Aničina sestra Minka. Imenoval jo je »moja lepa nevesta«, »ženska vseh žensk«, a tudi »neumni flirt«.

Ottakrinška doba je med bolje raziskanimi poglavji Cankarjeve biografije. Tudi s pomočjo članov družine Löffler, ki so bili po Cankarjevi smrti na voljo za pričevanje. Intervjuji z njimi govorijo v prid domnevi, da je bila Albina njegova seksualna inavguracija.

Cankar ni bil človek mirovanja in rutine – ob prizemljeni zvezi z delavsko gospodinjo Albino je, kot rečeno, ponovno navezal stik z Ano Lušin in ji med drugim napisal, da je bila edina ženska, ki jo je ljubil. Tega, da ji piše iz najemniškega kabineta s posteljo, v katero je ponoči pogosto legala Albina Löffler, seveda ni pripisal.

Leta 1904 naj bi Albino v postelji zamenjala njena bujno razvita hči Štefka, ko je dopolnila sedemnajst let. Albina se je znašla v čudni vlogi, a je nov položaj prekrila z dobroto in skrbjo za hčerkino dobrobit. Cankar in Štefka sta načrtovala poroko.

Štefka je ob novem letu 1908 zanosila in kmalu zatem splavila, Cankar pa je novembra 1909 znova pristal v Ljubljani. V pismih omenja tisoč kron, brez katerih se ni želel vrniti in ki bi jih potreboval za poroko. Štefka ga je zaman čakala. Cankar Dunaja ni videl nikoli več.

Dejstvo je, da se je medtem v Ljubljani spet zaljubil, in sicer v Mici Kessler, lepo mladenko iz ugledne ljubljanske družine – tretjo sedemnajstletnico v svojem življenju. Menda jo je prosil za roko, a njena mati ni želela takšnega zeta.

Cankar se je preselil na Rožnik maja 1910. Leto zatem je gostilno prevzela Mici Pfeifer, s katero se je kmalu mučno zapletel, finančno in erotično. Njen mož je bil odsoten, saj so ga že na začetku vojne poslali na Koroško. Nekateri Cankarjevi sodobniki so domnevali, da bi bil Cankar lahko tudi oče njene hčere Mire, rojene 1915, medtem ko Cankarjev biograf France Dobrovoljc zanika kakršno koli erotično zvezo med njima, tudi otroka. Trdnega dokaza ni.

Na Rožniku se je čedalje pogosteje pojavljala tudi Milena Rohrmann iz premožne družine, po poklicu učiteljica. Cankar je odšel z Rožnika in nekaj časa je živel pri njej. Čustveno in finančno mu je stala ob strani, ko je bil bolan, po smrti pa ga je dala kot »Cankarjeva nevesta« pokopati v družinski grob. Verjetno je prav zaradi neizmerne povezanosti s Cankarjem življenje končala duševno bolna.

Cankar je moral v razmerju do žensk nenehno premoščati prepad med dušo in telesom, med sanjsko lepoto in resničnostjo. Pa vendar – Štefka je v intervjuju z literarno zgodovinarko Marjo Boršnikovo leta 1952 povedala, da je imel Cankar »silne seksualne apetite«, da jo je hotel imeti vsak dan in se mu ni bilo mogoče ubraniti. Pravzaprav je vsaj pet let živel z njo nekakšno zakonsko življenje.

Kolikor torej lahko na osnovi nedvomnih biografskih dejstev pogledamo v njegove postelje, vidimo, da so bile v njih gotovo Albina in Štefka na Dunaju, za njima pa vsaj še Mici Pfeifer na Rožniku in verjetno tudi Milena Rohrmann.

Cankar torej ni bil seksualno nebogljen literat, kot so mislili o njem tudi njegovi sodobniki. Iz različnih razlogov so se širili o njem stereotipi, ki ob ponovnem temeljitem prebiranju dostopnega gradiva o Ivanu Cankarju ne vzdržijo.