Boris Jukić: Samo branje oblikuje občutek za dobro knjigo

Ta hip lahko v njegovem prevodu beremo odlično knjigo francoske pisateljice Anne Gavalda 35 kil upanja, ki opisuje stiske sodobnega šolarja. Delo, ki ga je po prevajalčevem mnenju moč brati v vseh obdobjih življenja, je kritika avtoritarnega šolskega sistema, kjer se v šolah gradivo zgolj vliva v glave učencev, ne da bi se upoštevalo tudi talent.

Eden vaših zadnjih prevodov je ganljivi roman o stiskah, ki jih doživlja trinajstletni Grégoire. Šole ne mara, v njej se ne počuti sprejetega, nima prijateljev in je zelo nesrečen. Dobro se počuti le v dedkovi delavnici, med orodjem, ko kaj novega ustvari, popravi. Se vas je kateri odlomek v knjigi 35 kil upanja še posebej dotaknil? 

Vsako poglavje je bilo presenečenje zase. Že posvetilo: Dedku in Marie Tondelier nam vzbudi pričakovanje, zakaj prav ta dva. Stvari se začnejo s francosko eleganco kmalu pojasnjevati. 
Samo eno leto sem bil srečen. To je bilo zadnje leto vrtca, pri učiteljici, ki ji je bilo ime Marie. Nikoli je ne bom pozabil. 
Ko se spomnim nanjo, vem, da je bila Marie učiteljica zato, ker je hotela delati tisto, kar je imela v življenju rada: sestavljati, ustvarjati in izdelovati stvari. 
Govorila je, da je uspešen tisti dan, ko kaj ustvarimo. 
To je potem vodilna nit skozi zgodbo o odraščanju fanta, ki ima glavo kot rešeto, spretne prste in zlato srce … 
No, drugi je dedek, ki mu – čeprav ga ima rad in pri katerem fant vedno najde zatočišče – ob priložnosti navrže: Sovražiš šolo, delaš pa vse mogoče, da bi kar najdlje ostal v njej … Jaz imam rad ljudi, ki vzamejo življenje v svoje roke. 
Dedek ve, kje je treba postaviti mejo, kar prava vzgoja zahteva. Temu sledi spoznanje: Ali se vrzi na posteljo in se zjoči … ali pa se poberi in nekaj naredi … 
Fant se odloči, poišče šolo, ki mu najbolj ustreza in kjer bo delal tisto, kar ga veseli, in kjer bo najbolj srečen. Vzame vajeti usode v svoje roke in … napiše prošnjo; najbolj smešno in najbolj prisrčno, kar jih je videl svet.
Prav to pisanje vloge za sprejem na šolo – to je v tem romančku eden najbolj simpatičnih odlomkov. 

Komu bi priporočili 35 kil upanja in zakaj?

Knjigo je moč brati v vseh obdobjih življenja, fajn je, da jo preberejo starši in učitelji, imenitna zabava je mladim, ti se brez težav lahko identificirajo s fantom, ki je junak in hkrati žrtev nerazumevanja, to pa so lahko starši s svojimi težavami in nerazrešenimi nesporazumi med seboj, in seveda šola, ki je zgrešila svoje temeljno poslanstvo.

Knjiga je kritika avtoritarnega šolskega sistema, kjer se v šolah gradivo vliva v glave učencev, ne da bi se upoštevalo talent, nadarjenost posameznikov, razumelo manj prilagodljive, na videz nepodredljive, tiste, ki bi radi bili ustrezno motivirani in ustvarjalni, ki niso pohlevni pa tudi ne narcistični, ki so taki, kakršen je Grégoire. Tisti, ki imajo 35 kil upanja. 

Slišal sem že anekdoto na račun te knjige. Gospa, ki je izvedela za to knjigo in bi jo rada prebrala, je v knjižnici povprašala, ali lahko dobi Petindvajset kil upanja. Knjižničarka jo je sicer vljudno, a z nekoliko porednim nasmeškom vprašala: Ali ima lahko deset kil več?

Ste imeli pri prevajanju kakšne posebne zagate? 

Glavni junak govori o svojih izkušnjah, strahovih in dvomih fanta, ki je simpatično nenavaden, na pogled rahlo trčen, a svojski, hkrati prijeten in razumljiv. Tak je tudi njegov jezik, svojo zgodbo pripoveduje v jeziku šolarjev, v žargonu, včasih res čisto svojskem, a nas vse to nevsiljivo vpeljuje v svet malega šolarčka.

Pri prevajanju je bila v veliko pomoč knjig, ki jo je dala na svetlo izjemna nemška Reclam Fremdsprachentexte, založba, ki izdaja besedila v izvirnikih v vseh evropskih jezikih, v angleščini, francoščini, španščini, italijanščini in ruščini. 

Drobna knjižica rdeče barve, ki nam na prodajni polici v knjigarni takoj pade v oči kot nekaj drugačnega, je opremljena z odličnimi pojasnili pod črto, kot se reče, in premišljeno spremno besedo. Vsekakor je to opravil nekdo, ki dobro pozna francoski jezik in francosko kulturo. To prevajalcu zelo olajša delo. 

Kako ste pravzaprav začeli svojo prevajalsko pot? 

Z mislijo na prevajanje sem se poigraval v času med študijem. V tistih letih se je tudi pri nas pojavila knjiga Philipa Rotha Portnoyeva tožba, ki je v Ameriki izšla že leta 1969. Zanimiva, iskrivo humorna in za tiste čase v naših logih erotično kar zabeljena izpoved mladega Juda. Prevedel sem jo bolj za vajo, a sem jo vseeno ponudil založbi; takratnemu uredniku nekaj pri njej ni bilo povšeči, je pa knjigo spravil v predal. Tam jo je kasneje odkril urednik, ki ga je nasledil in je bil naše generacije list, pa bolj dojemljiv za malo drugačna, se pravi zasoljena besedila. No, ta urednik, Aleš Berger, me je kmalu potem poklical in rekel, da se njemu stvar ne zdi tako slaba. 

Kar se tiče odnosa do prevodov, meni so ljubi vsi. A nekaj jih je vseeno posebnih. Poseben je bil Salingerjev Varuh v rži. Naslov. Dobeseden prevod naslova je lovec v rži, tako so ga sprva tudi prevajali. V resnici je mišljen lovilec žoge v igri z žogo. V rženem polju, ki je na robu prepada, se igrajo otroci, avtor pa bi bil rad nekakšen varuh v tej rži in pazil, da kateri od otrok ne pade čez rob; padec bi pomenil trpljenje in s tem odraščanje oziroma dozorevanje. Avtorjev namen je, da ti otroci nikoli ne odrastejo, da ostanejo otroci in se vse življenje samo igrajo. Tudi avtor J. D. Salinger je ostal vse življenje uporniški, samotarski otrok. 

Ko smo že pri naslovih, zanimiv je bil tudi roman Eve Hoffman Lost in translation, katerega naslov je v prevodu ostal nespremenjen, ker bi ob vsakem prekladanju in spreminjanju izgubil svoj naboj in večpomensko povednost, kot tak pa je prav tako vsem razumljiv.

Kaj vas vodi pri vašem delu? Imate kakšno posebno definicijo prevajalskega poklica? 

Odkrivanje novega, iskanje ustreznih izrazov v slovenščini … Pri branju razumeš pomen in štimungo, izzivalno pa je odkrivati jezik in značaj avtorja in poiskati ustrezen izraz njegovemu, najti ustreznico v slovenščini in ustvariti kar najbolj izvirniku podobno, temu ustrezno vzdušje, razpoloženje, ozračje – a tukaj, na domačem dvorišču, v slovenščini. To zna biti še kako vznemirljivo. 
Prevajanje seveda pomeni nenehno se učiti drugega jezika in spoznavati drugo kulturo … in ustvarjati …, ker je prevajalec tudi avtor in ustvarjalec … Težko bi našel pravo definicijo za tak poklic. Znabiti, da je tudi ni. 

Za konec nam zaupajte, kaj sami radi berete.

Mogoče France Bevk, s katerim se trenutno ukvarjam … Besedili Rablji in Arbiter na primer, ki v učnem obdobju radi zdrsneta mimo nas. Kar je morebiti škoda. 

Za mladino so vsekakor zanimive knjige Astrid Lindgrenove, neprekosljive in žlahtne avtorice navihane Pike Nogavičke. Odrasli, ki tega še niso, lahko berejo Grobnico za Borisa Davidoviča avtorja Danila Kiša. Mogoče so tudi spregledali Mirka Kovača, pisatelja z veliko kondicije in svetovljana, pa Erica Vuillarda in njegovo drobno, a briljantno izpisano knjigo o Hitlerjevem vzponu na oblast z naslovom Dnevni red. 

Sicer pa je branje – in samo branje – tisto, ki nam sčasoma oblikuje občutek za to, kaj je dobra knjiga …