Anja Štefan: Ob dobri pravljici nam je lahko res lepo 

Beremo jih v knjigah, beremo jih v Cicibanu, med epidemijo smo jim prisluhnili tudi na spletu. 
 

Kako vam je v teh nenavadnih časih? Kako vam teče čas med epidemijo? 

Čas med epidemijo poskušam porabiti za mirno delo doma. Kar intenzivno sem med živalskimi pravljicami z vsega sveta, ki jih pripravljam za zbirko, ki bo izšla pri Mladinski knjigi. Knjiga se mi kar lepo sestavlja. To je moje glavno delo, povezano s pisanjem. Tu in tam napišem kakšno zgodbico o štirih črnih mravljicah, hkrati pa delam tudi druge stvari, povezane s pripovedovanjem, posnela sem dva krajša filma za splet, kjer svoja besedila berem in recitiram … Veliko hodim, čisto vsak dan – ker sem doma sredi narave, mi ni tako težko prenašati tega časa. Najtežje mi je zaradi mladih ljudi, ki ne morejo v šole in se ne morejo družiti.
 

Če je v nekaterih pogledih svet malo obstal, pa se knjige še izdajajo. Najnovejša vaša je Zajčkova hišica. Brali smo jo že v vaši antologiji, gledali v Lutkovnem gledališču v Ljubljani, zdaj pa je izšla še kot čudovita slikanica z ilustracijami Hane Stupica … 

Zajčkova hišica je res nastajala kar dolgo. Najprej je malo trajalo, da se je meni pravljica lepo zaokrožila, potem jo je tudi Hana kar dolgo ilustrirala in ker je šel njen proces tako postopoma, se je medtem preoblikovala tudi moja zgodba. Zdaj je besedilo res očiščeno in zdaj kar še zelo stojim za njim.
 

V pravljici spremljamo zgodbo o zajčku, ki mu povodenj odnese hiško, a mu živalski prijatelji priskočijo na pomoč, pojavi pa se tudi zvita lisica, ki ima svoje namene. Lahko bi rekli, da je to zgodba o nesreči slehernika, tudi zgodba o moči kolektiva in solidarnosti, po drugi strani pa tudi pripoved o zavisti, pohlepu, goljufiji … Odrasli jo lahko beremo kot metaforo zgodb iz dnevnega časopisja – s srečnim koncem, otrokom pa pojasnjuje ustroj sveta.

To, kar ste rekli, so kar velike besede, je pa res, da naj bi dobra pravljica počela točno to. Naj bi pojasnjevala, približevala, odpirala pogled na ustroj sveta. Seveda ne kar na celoten svet hkrati. Bolj na njegove fragmente, na neke situacije, drobce našega skupnega bivanja. Za dobre ljudske pravljice absolutno lahko trdim, da to v njih je. To je tudi v dobrih avtorskih pravljicah. Seveda pa tega ni kar v vsem, kar danes izhaja in kar ljudje napišemo. Boljše so tiste zgodbe, ki delujejo večplastno in ki v sporočilu niso preveč ozko premočrtne. 
 

Pravljica je sprva napisana v prozi, potem pa, sočasno z naraščanjem napetosti, vse bolj do izraza prihaja ritem in rime … 

Ja, v tej pravljici je res tako, da se začne razmeroma običajno, v običajni nevezani besedi, potem pa se, ko pride na prizorišče lisica, besedilo zgosti tudi z ritmom. Kar samo od sebe se mi je sestavilo tako, da je lisica začela govoriti skozi rime. Tako se mi je preprosto dobro slišalo. 

Nekoč ste rekli, da pesmi lažje snujete med sprehodom, med hojo. Da vam koraki dajejo ritem. Je še vedno tako? 

Ja, precej hodim in velikokrat med hojo zlagam bodisi pesmice bodisi prozo. Tudi Zajčkovo hišico. 
 

Verjetno s tem načinom besedilo teče. 

To je moja želja. Da bi besedilo res teklo, da bi bilo sestavljeno na tako pregleden način in iz tako preprostih besed, da se v bralcu sploh ne bi zapletalo, da bi ga bilo tudi enostavno razumeti, da pa bi hkrati vse skupaj vseeno delovalo lepo. Da bi bila v tej zvočni in pomenski preprostosti neka moč. 
 

To je začutiti tudi v pesmi, ki je bila pred kratkim objavljena v zbirki Nezbrani komadi, ki je sicer namenjena odraslim. Bomo v kratkem brali tudi vašo zbirko za starejše bralce? 

Tu in tam res napišem tudi kakšno bolj odraslo pesem. Mogoče jih nekoč objavim, za zdaj še ne. Si je pa urednik Andrej Ilc, ki je vedel zanje, ob sestavljanju Nezbranih komadov želel, da bi mu kakšno poslala. No, tega svojega skritega kupčka mu še nisem mogla dati, sem mu pa poslala par drugih besedilc. To, kar je izbral, je v resnici nastalo kot monolog ene od mojih štirih črnih mravljic v prozi, ki pa je zelo ritmizirana. Po Andrejevi spodbudi sem jo nekoliko predrugačila in spremenila v pesem.
 

Vrniva se spet k vašim besedilom za otroke. V veliki večini pravljic in pesmic nastopajo živali. Imate svojo najljubšo pravljično žival? 

Ne, tega pa nimam. Na misel mi pride, da bi rekla štiri črne mravljice, ampak ne vem, če to čisto drži.
 

Sem mislila, da boste morda rekli miške. Ker sem hotela pogovor zapeljati še do zbirke Drobtine iz mišje doline z nepozabnimi ilustracijami Alenke Sottler. Odlično je bila sprejeta med bralci, prejela je tudi številne nagrade. Sledil je prevod v angleščino, nekaj pesmic ste posneli in predvajali na spletu, v mariborskem lutkovnem gledališču snujejo predstavo … V vašem ustvarjanju ta zbirka predstavlja precejšen odmik od vsebin, ki smo jih bili pri vas dotlej vajeni. 

O tem sem precej razmišljala. Ko že leta ustvarjaš, včasih iščeš kotičke, v katere še nisi pokukal. Zato, da ne bi imel občutka, da se ponavljaš. Hkrati pa sem leta in leta v člankih o sebi ali pa v komentarjih po tiskovnih konferencah prebirala o tem, kako sem predstavila knjigo prijetnih pesmic, sončnih in dobrodušnih, kako ponujam idealizirano podobo sveta. In sem si rekla, no, poglejmo, kaj se da, da se podoba mojega sveta razširi. Se pa manj sončne in mehke teme začnejo pojavljati že prej, ne šele v Drobtinah.

Nekatere pesmice odpirajo zelo resne teme. Otrokom pojejo o nesrečah, o lakoti, osamljenosti, zapuščenosti, alkoholizmu ... Morda bodo zaradi tega marsikaterega starša tudi malo šokirale.

Ne vem, mogoče. Je pa vse skupaj zapakirano v tako zvočno podobo, da ni neprijetno, vsaj meni se tako zdi. Najbrž mi je ta način pomagalo ustvariti poznavanje kratkih šaljivih ljudskih verzifikacij. Skozi leta se mi jih je nabralo veliko in zanimivo je videti, kako z ritmom in izbiro besed kratke ljudske pesmice dosežejo, da tudi zelo mračne teme sploh ne delujejo mračno.
 

Morda lahko navedete primer?  

Spomnim se neke ljudske štirivrstičnice, ki so jo govorili otrokom, mislim, da so jih ob tem zibali na kolenih ali zibali njihovo glavico. Takole je šla: 

Bingele bongele, 
jamca zvoni.
Štirje ga nesejo,
eden pa spi.

V resnici torej ubeseduje pogrebni sprevod. Mrtveca nesejo v grob. Ampak, ker je povedano z »bingele bongele«, v jasnem ritmu, na kratko, je otroku to lepo poslušati. Kaj razume, tega ne vemo, ampak saj je oboje v redu – če razume ali ne. 
 

Ljudskim pravljicam se sicer pogosto očita, da so preveč krute. 

Zelo je odvisno od tega, kako so ti motivi povedani. Glede tega so knjige zelo različne. Odvisno je, kdo je pravljice prevajal in prirejal. Nekatere knjige so take, da jih lahko beremo brez težav, nekatere pa sem tudi jaz, ko sem jih brala svojim otrokom, kar sproti malo preoblikovala. 
 

To si kdaj dovolite tudi pri urejanju ljudskih pravljic v zbirkah, kajne? Kako se odločate, kdaj poseči in kako daleč lahko greste pri tem?  

Ja, malo pa že pogledam, kakšno sporočilo je kje izpostavljeno. Zdaj, ko pripravljam živalske pravljice z vsega sveta, sem npr. našla eno res dobro špansko pravljico o beli kokoški, ki si je bila zelo všeč in se ji je zdelo, da bi se lahko poročila s samim kraljem. Ko je našla še diamant, si je rekla: Kralju ga odnesem, diamant mi odpre pot do njega. A potem ta kralj kokoške niti ne pogleda, vzame diamant, najprej ukaže, naj jo vržejo v kurnik, potem ukaže, naj jo vržejo v ječo, potem v peč … Kokoška se s pomočjo čudežnih pomočnikov vsakič reši. Španska pravljica se v originalu konča tako, da kralj na koncu vidi, da ima kokoška res moč, in se je tako boji, da se pač odloči poročiti z njo. Meni pa se je zdelo: kako to? Da se bo on poročil z njo, ker se je boji?! Predvsem pa, da bo ona po tem, ko jo je hotel trikrat ubiti, še vedno želela postati njegova žena?! Ne. Tako sem spremenila ta konec tako, da je kokoški vrnil diamant in je šla po svoje.
 

Kako je sicer z raziskovanjem ljudskih pravljic pri nas, kdaj se je to začelo? Vsi se spominjamo pravljic iz obsežnih zbirk, malokdo pa ve, kako so te pravljice prišle do nas. 

Ljudske ali folklorne pripovedi raziskujejo strokovnjaki, ki jim rečemo folkloristi. Pri nas se jih je začelo intenzivneje zbirati in objavljati sredi 19. stoletja, od konca 19. stoletja naprej tudi bolj poglobljeno raziskovati.
 

Da pa so te pravljice prišle do bralcev, so zaslužni tudi uredniki. Tu seveda ne moreva mimo Kristine Brenkove. 

Kristina Brenkova je kot izjemno sposobna in tenkočutna urednica zelo dobro poskrbela za to, da so se ljudske pravljice pri nas začele tako intenzivno objavljati. Veliko jih je uvrstila v zbirko Čebelica, predvsem pa je zasnovala zbirko Zlata ptica – želela je, da bi Slovenci v svojem jeziku lahko brali pripovedi z vsega sveta, in je ta projekt vodila desetletja. Iskala je primerno gradivo, prave prevajalce zanj, pisce spremnih besedil, ilustratorje. Zbirka Zlata ptica je velik podvig – za tiste čase in tudi z današnje perspektive. 
 

Vi ste s Kritino Brenkovo še sodelovali? 

Kot z urednico ne, ko sva se srečali, je bila že upokojena. Je pa redno prebirala Ciciban in tam opazila moje delo. Kaže, da so ji bile moje pesmice tako všeč, da mi je potem odprla vrata in sem lahko šla večkrat k njej. Lahko sva klepetali, o vsem sem jo spraševala. Njeno staranje je bilo tiste dobre vrste, ko bi mladim pomagal z vsem, kar znaš. Bila mi je dragocena sogovornica. Ko je odšla, sem čutila veliko praznino. 
 

Njene zbirke se še vedno berejo in so med starši in otroki zelo priljubljene. Kakšna pa je vaša, tista najzgodnejša bralna izkušnja? Kolikor mi je znano, vam branje sprva ni najbolje steklo. 

Ja, imam disleksijo. To je nekaj, kar se nas drži, moje mame, mojega mlajšega brata, mene, dveh mojih otrok. Izkušnje z disleksijo imam torej iz lastnega otroštva in kot mama, ki je učila brati svoje otroke.  Zelo jasno vem, kaj pomeni, da ti ne steče in ne steče in ne steče. Seveda to otroku ni udobno. A če pogledam sebe, zame to ni bila samo ovira, obrnilo se mi je tudi v kakšen plus. Zdi se mi, da ni naključje, da sem tako zelo doma v pripovedovanju zgodb. Pri tem si moram samo čim bolj jasno zapomniti zgodbo, pa jo lahko po svoje povem. Sem vezana na knjigo, ampak na samem in na tiho, potem pa ljudem govorim s svojimi besedami, v svojem tempu. Morda je bila disleksija izziv tudi za moj spomin. V šoli sem si pogosto pomagala tako, da sem se stvari naučila na pamet, in to zelo hitro.

Ste začetnica pripovedovalske šole pri nas in ustanoviteljica priljubljenega pripovedovalskega festivala. Zdaj so te reči malo zastale, nekatere so se prenesle na splet in družabna omrežja. A pripovedovanje bo preživelo, kajne? 

Ni me strah, da pripovedovanje ne bi preživelo. Še posebej ne zato, ker imam s svojih nastopov in s pripovedovalskega festivala izkušnje, da se včasih med pripovedovanjem med ljudmi ustvari nekaj tako lepega. Lepa skupna pozornost, povezanost, skupno doživljanje, ki izzveni v eno naklonjeno, odobravajoče mrmranje na koncu ali naklonjen skupni vzdih ali v gosto skupno, povezano tišino. Pomemben vidik pripovedovanja se mi zdi tudi to, da deluje povezovalno – in to se dogaja drugače kot, če v kinu gledaš film. Čeprav je tudi hoditi v kino prav fino. 
 

Vedno pa lahko starši otrokom pripovedujemo in beremo doma. Kako bi prepričali tiste, ki menijo, da je po napornem delavniku, šolanju otrok od doma in kopici skrbi to zanje preveč ter zamahnejo z roko in rečejo, da nimajo moči, da se »ne splača« …? 

Zelo enostavno: brati in pripovedovati otrokom je dobro, ker je to en tak zelo prijeten skupni čas. Strokovnjaki znajo seveda povedati, kako otroku s tem bogatimo besedni zaklad, kako mu razvijamo domišljijo, mu krepimo neki vrednostni sistem, ki mu bo v močno oporo skozi življenje, kako pripomoremo k otrokovi sposobnosti razvijanja sporočil in mišljenja ter še marsikaj drugega. 
Mislim pa, da je čisto osnovno to, da nam je ob dobri pravljici lahko skupaj na zelo preprost način res lepo. In da so knjige z dobrimi zgodbami in dobrimi pesmicami staršem čudovit pripomoček, ki brez prevelikih naporov, samo z mirom in naklonjenostjo, doseže, da se skupaj umirimo, da nastopi naš skupni prijetni čas, da nam je skupaj dobro.
 

In vendar so otroci, ki jih pravljice ne pritegnejo več. Ne zdijo se jim dovolj dinamične, živahne, napete, glasne …

Ta mir, ta občutek dobrega ob prebrani pravljici se lahko zgodi šele takrat, ko že nekaj vložimo. Pri otroku, ki mu je tak mir tuj, ki ima zelo ranjeno pozornost, se še tako dobra pravljica ali pesmica ne bo kar zlahka prijela. Otroška pozornost je nekaj, kar lahko razvijamo ali zanemarimo, celo ranimo. Mislim pa, da se staršem, ki jim uspe to pozornost postopoma in z občutkom, nevsiljivo ter z lastnim veseljem razvijati, to zelo obrestuje. 
 

Za konec nam svetujte še, po katerih pravljicah naj posežemo? 

Vedno, ko me to kdo vpraša, priporočim tistih par knjig ljudskih pravljic, za katere se mi zdi, da so neke vrste klasika in bi jih vsaj jaz privoščila čisto vsakemu otroku. To so recimo knjige Mamka bršljanka, Lonček kuhaj, Pravljice (izbor pravljic, ki ga je naredila Kristina Brenkova), mogoče Turkmenske pravljice o Poluhcu, tudi mojih Tristo zajcev in Za devetimi gorami, pa Stare grške bajke ali pa ruske pravljice, Zlata skledica. In vse to, kar je od avtorskih besedil že postalo naša klasika – od Krojačka Hlačka do Pekarne Mišmaš, od Pedenjpeda do Sončnice na rami.