Andrej Blatnik o zbirki Moderni klasiki

O tem, kako se je zbirka Moderni klasiki rojevala, rasla in v kakšni kondiciji je dočakala svoj dvajseti rojstni dan, je spregovoril urednik in eden od soustanoviteljev Andrej Blatnik.
 

Moderni klasiki letos praznujejo 20-letnico. Kako je zbirka sploh nastala?

Nastala je v času, ko se je izteklo 20. stoletje. Ne samo čas 20. stoletja, ampak tudi zbirka XX. stoletje. Ker ima Cankarjeva založba častitljivo tradicijo izdajanja ključnih prevodnih zbirk v Sloveniji, se nam je zdelo, da se je dobro navezati na najbolj znamenito med njimi – to je Sto romanov. Želeli smo narediti vmesni most med to zbirko in XX. stoletjem – torej knjige, ki so moderne, a so hkrati že klasiki ali pa na dobri poti, da klasiki postanejo. To je bil vsebinski izhodiščni koncept.

Pri tem pa sta bili prej navedeni zbirki izrazito usmerjeni v roman. Tam so izhajali samo romani. Obstajajo seveda tudi drugi prozni literarni žanri, ki so prišli v zbirko Moderni klasiki. Tako izhajajo tudi kratke zgodbe, nekaj del literarnega novinarstva, najbrž bo v prihodnosti izšla tudi kakšna literarno-esejistična knjiga bolj splošnega bralnega tipa. Torej Moderni klasiki niso zgolj in samo romani. Omenil bi še to, da te knjige ne bi mogle izhajati brez podpore Javne agencije za knjigo.

Koncept zbirke se je sicer skozi leta spreminjal, kot se je spreminjalo ne samo literarno prizorišče, ampak tudi tisti, ki smo to zbirko urejali. Kot urednik je zbirko skupaj z mano začel Zdravko Duša, ki je za zdaj pustil največji pečat, potem je njegovo mesto za nekaj časa prevzela Ana Ugrinović, ki ji gre med drugim zasluga, da smo Slovenci spoznali Eleno Ferrante, saj se je Ana prva ogrela za to avtorico. V zadnjem času Aljoša Harlamov v svojem naboru prinaša več družbenokritičnih tematik in tako še širi nabor vsebin, ki jih zbirka prinaša.
 

Kako ste izbrali ime Moderni klasiki?

To se mi ne zdi kakšna posebna domislica, saj smo kmalu po izbiri imena nekoliko razočarano ugotovili, da imajo tudi pri Penguinu zbirko Modern Classics. Ko že govorimo o imenu: zanimivo je, da smo imeli za XX. stoletje tudi podnaslov zbirke Romani našega življenja. Odločili smo se za romane, ki so nastajali v času, ko so bralci teh romanov živeli. Med Modernimi klasiki pa je tudi kakšno delo, ki je nastalo v začetku prejšnjega ali pa tega stoletja – časovni razpon je precej širši. 

Po drugi strani pa je v teh dvajsetih letih postal klasik že marsikateri avtor, ki na začetku ni bil. Bom navedel kar svojo morda največjo souredniško napako pri tej zbirki. Zdravko Duša je predlagal, da bi v zbirko uvrstili Aleksandra Hemona. Bosanski pisatelj, živeč v Ameriki, je danes absolutno moderni klasik. Meni se je takrat pri nekako štiridesetih zdel premlad za uvrstitev v to zbirko. Zdaj bi seveda brez vseh težav prišel v to zbirko, takrat pa sem bil do njega konservativno zadržan.

Kakšni so še kriteriji za izbor?

V zadnjem času se še bolj trudimo, da bi našli avtorje tudi iz književnosti, ki niso tako zelo prisotne v Sloveniji. Tako smo imeli recimo eno prvih objav malteškega romana (Jutta Heim Immanuela Mifsuda), eno prvih objav japonskega romana (Ryu Murakami Skoraj prosojna modrina), prevedenega neposredno iz japonščine, v zbirko je bil uvrščen roman Inštitut za naravnavanje ur velikega turškega klasika Ahmeta Hamdija Tanpinarja, ki so ga objavili tudi v Penguinovih Modernih klasikih in še kje, v Sloveniji pa je bil popolnoma neznan. Pozorni smo na to, da popolnimo teritorije, od koder še ni prevodov.

V letošnjem letniku Modernih klasikov je tako tudi roman Delno ženska tamilskega avtorja Perumala Murugana. Tamilščino govori 70 milijonov ljudi, a kljub temu iz tega jezika v slovenščino še ni bilo prevoda. Morda tudi zato ne, ker ni bilo prevajalca. Mi smo knjigo prevedli posredno, iz angleščine. 

Sicer pa so zelo dobri informatorji za manjše književnosti prevajalci, saj odlično poznajo dogajanje v tistih književnostih, ki jih pokrivajo. Običajno je pot taka, da predlog prevajalca preverjamo z branjem romana v kakšnem dostopnem jeziku. Če gre za delo, ki sodi v Moderne klasike, je avtor najbrž že preveden v angleščino, nemščino, italijanščino ali kakšen južnoslovanski jezik. 
 

Kaj za prevajalce pomeni prevajati Moderne klasike?

S prevajanjem je tako: večji ko je izziv in bolj zapleten ko je prevod, več prinaša dobrih in slabih strani. Slaba je seveda ta, da urno plačilo za prevajalca, ki že tako ni bog ve kakšno, pade pod vsak sprejemljiv nivo, po drugi strani pa je za prevajalce, ki resno jemljejo svoje delo, ravno to karierni izziv. Ne bom pretirano hvalil svoje malhe, če rečem, da gre za najeminentnejšo prevodno zbirko v Sloveniji. In glede na to dobivamo tudi zelo veliko ponudb za prevode. 

Trudimo se, da uporabimo neko somerje – da torej v določenem obdobju ni preveč prevodov iz enega jezika ali žanra, pazimo pa tudi na zastopanost po generacijah. 

Čeprav so prevajalci zagotovo posebna kvaliteta te zbirke, pa moram omeniti tudi pisce spremnih besed. Dandanes ni več veliko knjig, ki bi imele spremne besede, še manj je prevodnih. Pri Modernih klasikih so spremne besede tradicija, so tudi kar obsežne – obsegajo približno eno avtorsko polo ali 30.000 znakov, včasih tudi več. Omenil bi recimo fenomen. Prevod romana Patricka Modianoja Speči spomini ima spremno besedo Janeza Pipana. Temeljita študija, ki bi zadoščala skoraj za kakšen doktorat, je daljša od romana samega. Česa takega pri sprotnih izdajah še nisem videl niti v svetovni produkciji. 

Če knjiga prihaja iz sorazmerno neznane književnosti, spremna beseda predstavi tudi celo literarno okolje, če gre za avtorja, ki je prvič predstavljen, cel avtorjev opus, če pa gre za avtorja, ki je Slovencem bolj znan – tudi taki so včasih v zbirki –, pa se lahko osredotoči na posamezno delo. Tukaj skušamo pridobiti tako najboljše poznavalce posameznih literarnih okolij ali avtorjev kot tudi – in to velja tudi za prevajalce – pripeljati nova imena.
 

Konstanta pa je likovna podoba zbirke.

Res je, likovna podoba je stalna, zasnoval jo je Miljenko Licul, človek, ki je zasnoval tudi slovenske potne liste in ne nazadnje slovenski denar. Likovno podobo Modernih klasikov uresničuje naš likovno-tehnični urednik Matej Nemec, vedno pa jo prediskutiramo ne samo formalno, torej na likovno-tehničnem oddelku, ampak tudi vsebinsko. Naslovnico pogleda tudi prevajalec, velikokrat tudi pisec spremne besede, da poda svoje mnenje o tem, ali kar najbolje ustreza knjigi.

Katere naslove bi bralci Modernih klasikov morali prebrati?

Moj izbor je zunajtekstualen. Med knjigami, ki bi jih morali prebrati iz neliterarnih razlogov, je med drugimi na prvem mestu Lačna plima Amitava Ghosha. Ta ekološki roman se dogaja v severni Indiji, kjer živijo posebni delfini, ki ne živijo nikjer drugje. Gre za ohranjanje habitata teh delfinov, ki je omogočeno tako, da v ljubezensko zgodbo vstopita domačin, ki ne zna ne brati ne pisati, ter znanstvenica, biologinja, ki je vrhunska intelektualka. In vendarle je ta ljubezenska zgodba mogoča in tudi delfini živijo naprej. To je, rečeno brez pretirane ironije, recept za marsikatero še nedoseženo spravo.

Druga knjiga, na katero se mi zdi dobro opozoriti, je Mehlisovo poročilo Rabija Džaberja. Govori o Libanonu v času negotovosti, ko ni bilo jasno, ali te bo, ko boš odnesel smeti, v smetnjaku pričakala bomba. To je poročilo o zelo nemirnem Bližnjem vzhodu in ta konec sveta je še vedno zelo nemiren. Če ga gledamo, kot da je nekje daleč stran, proč od nas, delamo napako. To je knjiga, ki nas opozarja, kako varljiva je ta fantazma 'saj pri nas je mir', saj se lahko zelo hitro spremeni. 

Tretji roman je bil preveden pred kratkim: Zlata leta gospodične Jean Brodie Muriel Spark. Ta navidezno lahkotni romanček o dekliškem odraščanju lahko prebere vsakdo in morda kdo sploh ne opazi, da hkrati zgodba prikaže, kako lahko navdušenje nad urejenim svetom hitro preraste v nestrpnost do drugačnosti, ta pa v fašizem in nacizem. Prava moderna klasika, ni kaj.