Ana Barič Moder: Prevajanje je najboljša služba za kreativce z lastno nepremičnino

V slovenščino je prevedla številne znane avtorje, med drugimi Roalda Dahla, Raymonda Queneauja in Kurta Vonneguta. Roman v verzih Eno je prevajalkino drugo srečanje z angleško pisateljico Sarah Crossan, saj je v slovenščino prevedla že njeno prvo knjigo Zavetje vode in bila za prevod nagrajena z uvrstitvijo na častno listo IBBY.
 

Nam lahko za začetek na kratko predstavite knjigo Eno – kako bi jo opisali z enim samim stavkom?

Mogoče takole: Vse, kar ste kdaj hoteli vedeti o zraščenih dvojčkih, pa si niste upali vprašati. Ali pa: Pretresljiva zgodba o drugačni izkušnji odraščanja, iskanju identitete in sestrski ljubezni.
 

Komu bi knjigo Eno priporočili in zakaj?

Vsem, ki so stari nekje trinajst let in več, brez zgornje meje (pomaga pa, če se vsaj približno spomniš, kako je biti najstnik). V krogu moje družine in prijateljev so jo prebrale različne generacije in vseh se je po svoje dotaknila. 

V resnici je to ena najbolj nenavadnih knjig, kar sem jih kdaj brala. Čeprav je njen slog preprost, se ukvarja z zelo kompleksnim vprašanjem: kako postati sam svoj človek, ko si telo deliš še z nekom. Med branjem prvoosebne pripovedi najstnice Grace, ene od zraščenih dvojčic, se zelo hitro vživimo v njene občutke in razmišljanja.

Po eni strani vedno bolj hrepeni po neodvisnosti in življenjskih izkušnjah, ki bi bile samo njene (prijateljstvo, ljubezen). Obenem pa je tu neizmerna povezanost s sestro, ki zanjo še zdaleč ni samo ovira, ampak vez, brez katere si sploh ne predstavlja življenja. 

Med branjem se hitro zavemo, da je sočutje brez razumevanja pravzaprav zelo pokroviteljsko čustvo. Knjiga nam pomaga razumeti, kako zapleten je lahko položaj ljudi, ki so drugačni od nas, in da prav nič ni črno-belo. 
 

Kako ste se lotili prevajanja te knjige? Ste pri delu naleteli na kakšne zanimivost, posebnosti, zagate …?

Vodila me je predvsem glavna posebnost romana, namreč dejstvo, da je napisan v verzih. Ko knjigo prvič primeš v roke, dobiš občutek, da gre za zajetno pesniško zbirko. V resnici pa so to kratka poglavja, izseki iz življenja, ki se sestavijo v prepričljivo zgodbo. 

Ker sem pred časom prevedla že Zavetje vode iste avtorice, sem imela z njenim slogom že nekaj izkušenj in sem vedela, na kaj moram biti pozorna. Verzi se sicer ne rimajo, paziti pa je bilo treba na ustrezno dolžino vrstic, na pomenske poudarke na pravih mestih, na zvočne učinke, na ritem in podobno. Kot pri prevajanju poezije. 

Predvsem pa sem se trudila, da bi v slovenščini čim bolje poustvarila eleganco in premišljeno jedrnatost izvirnika – pri Sarah Crossan namreč nobena beseda ni izbrana naključno. 

Kakšna je bila vaša pot v prevajalski poklic? 

Med študijem primerjalne književnosti in francoščine me je pritegnila afriška književnost, ki se jo je takrat še zelo malo prevajalo v slovenščino. V navalu navdušenja nad kongoškim pisateljem Sonyjem Laboujem Tansijem sem prevedla odlomek iz njegovega romana Življenje in pol in ga ponudila založbi, ki je potem knjigo dejansko tudi izdala. Še zdaj sem hvaležna, da je šlo tako gladko – kolikor vem, je prevajalcem, ki zdaj začenjajo, precej težje.

Sicer pa mi je večina prevodov ostala v lepem spominu. Mogoče bi izpostavila knjige Roalda Dahla, ker sem ravno pri njem ugotovila, kako zelo uživam v prevajanju humorja in raznih besednih domislic. Odkar ima moja generacija ravno prav stare otroke, mi ljudje večkrat pišejo ali povejo, da s potomci berejo VDV-ja in se zraven divje zabavajo. To je res najboljši občutek – da nekaj, kar si naredil že pred leti, ljudi še vedno spravlja v smeh. 
 

Kaj vas vodi pri vašem delu?

Imam veliko srečo, da lahko prevajam zelo različna besedila: knjige za otroke in mladino, romane, kratko prozo, tudi dramske tekste. Zadnja leta knjige bolj redko izbiram sama, ker me urednice in uredniki že poznajo in tako dobim v roke knjige, ki so mi tako ali drugače pisane na kožo. To je res velik privilegij. 

Drugače pa imam najraje prevode, ki se jih moram lotiti z določeno mero strahospoštovanja. Seveda mi mora biti knjiga všeč, ampak hkrati se mi zdi nujno, da mi ponuja izziv. Da ne zakrnim in da se vsakič česa naučim.
 

Imate svojo definicijo prevajalskega poklica?

Najboljša služba za lene, empatične jezikovne kreativce z lastno nepremičnino. (smeh)

Z lenobo seveda ne mislim odpora do dela, ampak to, da ti ni treba pričarati nekaj novega ''iz nič'', pa si kljub vsemu lahko razmeroma ustvarjalen. Pogoj je seveda, da imaš pred sabo dobro napisan izvirnik, ki te vzpodbudi, te podraži in od tebe zahteva raziskovanje, nenavadne rešitve. 

Nujno je tudi, da si občutljiv in da znaš brzdati svoj ego. Avtorjevega sloga ne smeš povoziti, ampak mu prisluhniti, slediti, se prilagoditi. 

In ne nazadnje: prevajanje leposlovja si veliko lažje privoščiš, če imaš lastno stanovanje, redno zaposlenega partnerja, premožno babico ali pač drug primaren vir dohodka. Ampak to najbrž velja za večino prekarnih oblik zaposlitve na področju kulture.
 

Ste v zadnjem času prebrali kakšno knjigo, ki vas je še posebej navdušila?

Čeprav berem skoraj izključno leposlovje, me je v zadnjem času najbolj navdušil priročnik psihoterapevtke Philippe Perry Knjiga, za katero si želite, da bi jo prebrali vaši starši (in za katero bodo vaši otroci veseli, da ste jo). Mislim, da bi jo morali deliti staršem že v porodnišnici, tako dobra je. 

Potem je tu odštekani francoski strip Graščina: Zlati časi Manuja Larceneta, Joanna Sfarja in Lewisa Trondheima. Neznansko zabaven je, iz sočnega prevoda Izarja Lunačka sem se veliko naučila. Dodatne epizode bodo naslednje leto izšle v mojem prevodu, česar se že zelo veselim.

Zadnje čase berem tudi več knjig za mladino, med katerimi nedvomno zmagajo lanske #3 špehbombe, štorija z najbolj prisrčnimi in živimi liki, tudi zaradi mojstrskega, duhovitega prevoda Katje Zakrajšek.