Aljoša Bagola: Pomembno je, da otroke naučimo postavljanja meja

Težko pričakovani priročnik je posvečen besedi ne, morda najmočnejši od vseh in tisti, ki nam lahko kot Ariadnina nit pomaga ubežati iz labirinta ponižnosti, prikimavanja in samoodrekanja. Aljoša je 19. oktobra v Cankarjevem domu novo knjigo predstavil pred razprodano in navdušeno Linhartovo dvorano. 
 

V svoji prvi knjigi si pisal o soočenju z izgorelostjo, v drugi o skrbi zase v dobi kariernega brutalizma. Kako si se odločil, da v tretji spregovoriš o besedi ne? Je bilo to nekako logično nadaljevanje?

Pomembnosti postavljanja meja sem se zavedal že v psihoterapevtskem procesu po izgorelosti, kjer sem se moral zoperstaviti preživetim načinom, ki so me prikovali v centrifugo razdajanja, prevzemanja preveč odgovornosti hkrati in neprestanega dokazovanja sebi in drugim, da sem superman. Ti vzorci so me silili v odnose, ki niso bili uravnoteženi in so me začeli nevarno ropati življenjske sile. A četudi nas v postavljanje meja ne prisilijo okoliščine, mora na eni točki naših življenj naš neskončni seznam želja in hotenj zamenjati precizen seznam meja. To se zagotovo zgodi po štiridesetem letu, ko dovolj dozorimo, da vprašanje kaj si želim? zamenja vprašanje česa več nočem?. Ko na svoje odnose, pa naj so partnerski, družinski, prijateljski, karierni ali družbenomedijski, pogledamo skozi vizir omenjenega vprašanja, se marsikaj zbistri in v nas se poraja potreba, da začnemo jasno sporočati svoje potrebe. In če je v vsem tem karkoli, čemur bi lahko rekli logično nadaljevanje, potem je to spoznanje, da ko se končno postavimo na prvo mesto, ugotovimo, da imamo mi zadnjo besedo pri tem, kakšno bo naše življenje.
 

Pisanje je lahko tudi terapevtski proces. Koliko pomaga tebi pri spopadanju s težavami, artikulaciji misli ipd.?

Če v izgorelosti ne bi pisal, bi okrevanje bilo bistveno daljše in še bolj naporno. Skozi pisanje pogosto spregovorijo naša intuicija, modrost in jasnost, ki so v svetu stalnih zahtev in hipnih zadovoljitev potisnjene v ozadje in jih ne krepimo. Zato pravim, da stiska ne stika za našo bolečino, ampak za našo veličino. In tega ne mislim v smislu kakšne intelektualne vzvišenosti, ampak kot oprijemljivo spoznanje, da smo veliko več, kot si dovolimo biti, in da je ravno pisanje tehnologija, ki nas zbliža s samimi sabo. Seveda je izgorelost tako brutalna preizkušnja, da je strokovna terapevtska pomoč nujna. Sprva zato, da se sploh prebijaš iz dneva v dan, nato pa ti lastna introspekcija pomaga urediti pobezljane misli, ki so jih splašili nedavno strmoglavljenje, nespečnost in kopica eksistencialnih in eksistenčnih strahov obenem. Kako se pobrati, kako nadaljevati, kako zapustiti kariero in odnose, ki so ti to prizadejali? K sreči se je izkazalo, da lahko nadaljujem izven okvirjev oglaševanja, kjer sem bil sicer zelo uspešen, a to vseeno še ni bilo zagotovilo, da bom lahko vsaj približno enako uspešen v kakšnem drugem kreativnem poklicu.

Zakaj ljudje tako težko rečemo ne v situacijah, ko bi morali? In kljub temu, da slutimo, da nam bi to koristilo?

Zato, ker se bojimo izločenosti, zavrnitve in izgube. Naši prednaloženi evolucijski programi nas silijo v sodelovanje, saj je to edini način, da kot vrsta preživimo. Zato naravno gravitiramo k plemenu, skupnosti, klikam, družini in vsem drugim vrstam bližine. Ko rečemo ne, se tozadevno nevarno izpostavimo, saj tvegamo, da nas bo sredina izvrgla in bomo sami obtičali na milost ali nemilost narave. V davni preteklosti je to pomenilo gotovo smrt. Vedenje, da so v ozadju mogočni preživetveni vzorci in ne naša odsotnost poguma, nam zato koristi. Lahko si rečemo: ok, strah, ki ga čutim, je povsem običajen in znašel se bom, tudi če se ne bo izšlo po načrtih. To, da se postavimo zase in končno spregovorimo o svojih pričakovanjih, željah in potrebah, namesto da zgolj poniglavo uresničujemo potrebe drugih, nas lahko, če meje postavljamo zdravo, spoštljivo in odgovorno, opolnomoči in omogoči, da odmetavamo vse, kar nam že dolgo škodi. Zato moramo v tem procesu biti s sabo potrpežljivi in postavljanje meja obravnavati kot veščino, ki jo moramo osvojiti in se v njej korak za korakom uriti. A pogosto se zgodi to, da ljudje zaradi svoje pregovorno debele kože s postavljanjem meja tako dolgo zavlačujejo, da jim poči film in nato meje postavljajo rušilno in nepopravljivo. Zato pravim, da meje niso orodje za maščevanje, ampak za ravnotežje.
 

Naš notranji otrok skriva rane pred svetom. Kako zbrati pogum in ga peljati ven, na frontno linijo vsakdanjega življenja, kjer se bo boril zase?

Ne vem, kako to počnejo drugi, a meni najbolj zaleže to, da ga razbremenim boja zase in mu zagotovim, da bom to uredil jaz – tisti, ki je odrasel. Naše otroške želje in potrebe so pogosto neuresničene in vsi v odraslost pripotujemo s prtljago, polno razočaranj, manka in takšnih ali drugačnih odrgnin. Zato v knjigi zapišem, da nam srce prvi strejo starši in da so vse drugo zgolj ponovitve. Če razumemo, da se naši odnosi venomer krojijo in odvijajo po istem kopitu, da so znova in znova šablona znane bolečine, grenkega priokusa in razočaranja, potem so lahko to obenem navodila, kako to popraviti. Naš notranji otrok nam lahko razodene, kaj ga daje, pesti, in naš odnos s starši kot tudi odnos med njima je lahko pomemben zemljevid, da bolje razumemo svoje trenutne odnose. 
 

Kdaj si se sam naučil reči ne? Si to znal od vedno?

Dvoletniki so specialisti v postavljanju meja, saj prepoznajo moč besede ne in so z njo neizprosni. To prvo uporništvo prihaja z naslova vsem nam vraščenega, recimo mu zdravega narcisizma, ki je sklop potreb otroka po brezpogojni ljubezni staršev, čustveni in fizični varnosti ter bližini. Seveda gre pri teh ne-jih tudi za ugovarjanje špinači kot obroku, koncu risank in odvzemu čokolade. (nasmeh) A če znamo ne izblebetati v tem, prvem pobalinskem postavljanju po robu, se tega kmalu z vzgojo odučimo. Tudi moja vzgoja je bila slovensko striktna in je zahtevala pohlevnost, ugajanje in trdo delo. Vse to sem natančno ponotranjil in bil pogosto zaradi svoje izurjenosti v garanju, prenašanju ogromno stresa in odgovornosti tudi uspešen. A ker je bila zaradi gostilne naša osrednja družinska vrednota ustrežljivost, je moj besednjak besedo ne pogosto zaobšel. Zato je moralo pri mojih sedemintridesetih ne reči moje telo in me strmoglaviti v izgorelost. 
 

Ali obstaja prelomnica v tvojem življenju, ki te je še posebej oblikovala kot osebo in avtorja? Je to izgorelost, s katero si se spopadel?

Menim, da nas vse bolj, kot si dovolimo priznati, ali bolje, kot si znamo predstavljati, zaznamuje naše otroštvo in naši prvi odnosi. Izgorelost je bil zgolj prisilni ukrep, ki me je stisnil v kot z zahtevo, da si na novo utirim tok življenja. In ta nova trasa je zahtevala veliko potrpežljivosti, izpraševanja in rojevanje novega sebe na pogorišču bleščave kariere. Čeprav sem bil v svojem nekdanjem poklicu čislan in priznan avtor, sem moral to identiteto nagrajevanega in prezaposlenega kreativca opustiti in se na novo odkriti. V tem procesu sem postal avtor, predavatelj in pri obojem v veliki meri ostal kreativen. Izgorelost je pojmovana kot adrenalni zlom, kar je pa težje razumeti, kot če rečemo, da gre za globoko depresijo in popolno razsutost telesa in duha obenem. Drobce preostale energije moraš pazljivo usmerjati, prav ste rekli, v spopadanje z vzorci, ki so tvoje telo tako dolgo silili preko roba vseh njegovih zmožnosti, in vsa nakopičena bolečina se mora v nekaj usmeriti, saj te sicer pokonča. Zato zapišem, da življenje zahteva žulje, da nam nasuje dragulje. In skozi izgorelost sem se res prebil žuljavih rok in načete duše, zato sem po moje lahko tudi kot avtor v teh zadnjih petih letih bil tako ploden.   

Otroci so tabula rasa. Kako jih najbolje »popisati«, vzgajati? Jih moramo že od malega učiti znati reči ne?

Del nas je ob rojstvu zagotovo nepopisan list, a na svet privekamo že z veliko prednaložene vsebine. Nevroznanstveni dokazi zadnjih let pričajo o tako imenovanih medgeneracijskih vzorcih, ki segajo tudi do tri generacije nazaj. Vzorci naših prednikov so zaradi preživetvenih potreb ukoreninjeni v pohlevnosti, poniglavosti in pridnosti, zato je pomembno, da svoje otroke naučimo postavljanja meja ter zdravega in pravočasnega zavzemanja zase. Jaz tega nisem znal, zato me je, kot tudi mojo mamo, in to že pri njenih rosnih dvajsetih, pokosila izgorelost. Torej, vzorec, ki se predaja kot štafetno izročilo. Moja naloga je, da svoji hčerki in s tem njenim otrokom s tem prizanesem in tega ne predam naprej in jo naučim postavljati meje. Starši pozabljamo, da namen vzgoje ni priden in poslušen otrok, ampak nekoč odrasel človek, ki bo znal sprejemati odločitve s svojo glavo, živeti raziskano življenje in biti empatičen, delujoč člen družbe sodelovanja, spoštovanja in zaupanja. 
 

Kako bi te kot očeta opisala tvoja hči? Kako pogosto ti reče ne in kako se odzoveš?

Zagotovo je to vprašanje zanjo, in ko bo imela priložnost nanj odgovoriti, si želim, da bi bilo to v smeri, da mi lahko zaupa, da se počuti dobro, varno in razigrano. Z vsem naštetim se z Ivo trudiva po najboljših močeh in najbrž kopico svojih napak, ki se jih kot starši ne zavedamo ali pa jih storimo, ker smo zgolj ljudje, želiva pravočasno popraviti in se z njo pogovoriti. Pogovor, kjer stvari pojasnimo in smo pripravljeni poslušati in v zdravi meri tudi sprejeti, ima v razmerju zdravilno moč. Pred kratkim je imela hčerka inštrukcije in iz sobe sem kmalu zaslišal skovik: »Ne je moč! Ne je moč!« Potrkal sem in ju z inštruktorico vprašal, ali je vse ok, in Sofia, ki ni hotela rešiti ene naloge, me je navihano vprašala: »Ati, a ne je moč velja tudi v šoli?« Pojasnil sem ji, da meje ne delujejo na tak način, in ji kasneje razložil, kako to gre. »O, razumem!« je povedala. (nasmeh) 
 

Kdaj si nazadnje rekel odločen ne svoji partnerki Ivi Krajnc Bagola in s kakšnimi posledicami?

Ko rečemo ne, nismo več kar en, zapišem v knjigi. A v razmerju je pogosto tako, da je odločen ne odločilen za to, kako bo potekal tisti dan. (nasmeh) Z Ivo sva se naučila odnos navigirati tako, da si stvari v odnosu izpostavljava čim bolj zdravo. Ker sva par že skoraj 15 let, sva vse pomembnejše zoperstavljanje in nošenje temu primernih neprijetnih posledic oddelala že dolgo nazaj. Kot pravi psihologinja Esther Perel, nam vse, kar nas pri našem partnerju moti, predstavlja zgolj vse tisto, česar si pri sebi nočemo priznati. Ko v odnos stopamo odprto in ne zgolj z iztegnjenim kazalcem, je vse veliko lažje.  
 

Nisi samo uspešen pisatelj, ampak tudi zelo iskan govorec. Kako bi primerjal obe vlogi in katera ti prinaša več zadovoljstva?

Čeprav pri pisanju rad zakolovratim v prozo in sem izučen ter z bogato kariero tudi izmojstren v pripovedovanju zgodb, še nisem pisatelj. To zahteva sicer podobno disciplino tej, kateri se podvržem sam, a vseeno pisatelja opredeli drugačen pristop k snovanju, kot ga v treh knjigah ubiram sam. Sem pa zagotovo avtor. Ta in predavateljska vloga pa pomenita, da redno preklapljam med introvertom in ekstrovertom, kar mi je super. Zazrt vase in srčiko odnosov pišem, nato pa svoje ugotovitve z največjim veseljem in strastjo prenesem na oder. Vmes je pa seveda še kreativec v meni, ki misli še dodatno ošili, jim doda kompaktnost in seveda poskrbi, da se občinstvo ne le zamisli, ampak tudi zelo zabava.

Knjiga Ne! je moč je berljiva, besedilno tkivo je polno besednih iger, po katerih si tudi sicer znan. Tvoja velika kreativnost, ki si jo izkazal v svetu oglaševanja, se izraža tudi v tvojem pisanju. Ali kaj pogrešaš oglaševanje?

V zelo redkih trenutkih in še ti so kratke sape. Ustvaril sem kreativno zapuščino, na katero sem lahko ponosen, in sedaj stopam po poti, ki je kdaj podobno težka in negotova, a polna priložnosti za učenje. Kar je tudi bistvo vsega.
 

Kako uravnotežiš svojo kariero, družino in osebni čas? Imaš kakšno posebno strategijo, način za to?

V knjigi Srečo, prosim zapišem, da se recept za ravnotežje pravzaprav skriva že v besedi sami. Za ravnotežje nam mora včasih za kaj biti »ravno«, če ne, nam bo samo še težje. Kdaj mi zato mora biti vseeno za izpuščene priložnosti, za odlašanje z mednarodno kariero, ker želim biti z družino, in za nagrade in odlikovanja, ki sem jih nizal kot kreativni direktor. Danes sem ob prebujanju v besedo titule vstavil vejico in dobil zgovorno strategijo ti, tule. Le če se opomnimo na tukaj in zdaj, na trenutke, ki jih preveva naša navzočnost, ustvarimo kriterije, po katerih je vredno živeti.
 

Katero knjigo imaš trenutno na nočni omarici?

Vedno se jih grmadi mnogo, saj berem veliko knjig obenem. Trenutno so to Bele noči Fjodorja Dostojevskega, Murska saga Ferija Lainščka, Umirjenost je ključ Ryana Holidaya, Telo si vse zapomni Bessela van der Kolka, Čar samozavesti Susan Jeffers, A Brief Eternity Pascala Brucknerja, Sedel sem sam in srkal svoj čaj Draga Jančarja ter Učbenik življenja Martina Kojca.
 

Če ne bi bil kreativec, avtor in predavatelj, bi bil …?

Kreativen kje drugje.
 

Ali obstaja kakšna oseba, za katero bi si še posebej želel, da bi se udeležila tvojega predavanja oziroma prebrala tvojo knjigo?

Zagotovo moj oče, ki je preminil leta 2018. 
 

O čem bo govorila tvoja naslednja knjiga? Že imaš idejo, o čem boš pisal – oziroma si morda že začel pisati?

Imam. Sem. (nasmeh)

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.