Same pesmi o ljubezni

Soneti Same pesmi o ljubezni so stare in nove zgodbe približevanja Adama k Evi, človeka k domu in rodu, zemljana k zemlji, iskalca k neznanemu, romarja k svetemu, pesnika k skrivnostim in k besedi.

Tako soneti razkrivajo različne podobe ljubezni do aprilskih deklic, poletnih deklet, do mrtvih ljubic, do žene v vseh letnih časih in levitvah čustvenih kož do prijateljev, dolenjske in istrske zemlje, do božjega in do besede. Zavezanost avtorja eni izpovedni temi dopolnjuje podobna zavezanost forme – večna, klasična zahtevnost soneta.

RajskaZ goloto si odeta in v sramežljivost skrita. Noč, od ljubezni sveta, ne kliče še razsvita. V nerajskem zemnem raju čas ure podaljšuje in posvečenca naju bogovom približuje. Ne da se bliže biti, močneje ne ljubiti tišina dveh šepeče. Ko vstane zarja dneva, skoz vrt cvetoči greva. Noč joče z roso sreče. Stara slikaRad gledam te pri dnevnih opravilih, pri kuhi, pri pospravljanju, pri jedi, ko te navada med opravke sili kakor navdih pisatelja k besedi. Pri delu, pri oltarju svojem vztrajaš kot bog ali vestalke staroveške in bogatin mimogrede razdajaš meni in rožam nego in nasmeške. Zvečer obredno daš na mizo prt in kruh in vino pa roke v naročje in sva vsak v sebi govor in sozvočje; ko potlej rajnki pridejo čez vrt pozab, prisedejo, smo vsi skup liki kot pri Petkovšku na družinski sliki. Želja pri odprtem oknuOdprla, radodarnica, si okno mi za objem svežine in nature. Pijem vonj vrtnic, trt in oljk, na opno čustev udarjajo prijazne ure. Skoz okno zrem v prostranost. Val svetlobe gre čezme na oživljene predmete, na stene, a na postelj v kotu sobe oltar postavlja za obrede svete. Ob njem stojiš, vestalka ljubezniva, ponosno gola, vsa v ebenovini, najžlahtnejša od žlahtnih svečenic. Sem sili dalja. Vabi z vsem, kar skriva. Narašča milo ščebetanje ptic, a v meni želja, da bi šel za njimi.

Stran o avtorju: