Z občutkom za ljudi in prostor

Letos mineva dvajset let od smrti vsestranskega ustvarjalca, arhitekta in humanista Vlasta Kopača (1913–2006). Ob tej obletnici so se muzeji, javne ustanove in posamezniki, ki hranijo njegovo zapuščino, povezali v projektu, ki nosi naslov Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina, in z različnimi dogodki predstavljajo številna področja njegovega delovanja ter osvetljujejo njegov pomen za slovenski prostor, kulturno krajino in skupni spomin.

Zaznamoval je številna področja – od arhitekture, grafičnega oblikovanja in spomeniškega varstva do raziskovanja etnološke dediščine in razvoja Velike planine. »Ustvarjanje Vlasta Kopača je bilo izjemno raznoliko in večplastno,« izpostavi Janja Železnikar, kustosinja v Medobčinskem muzeju Kamnik.

Temeljilo je na etičnih načelih Plečnikove šole ter globokem spoštovanju in odgovornostjo do prostora, tradicije in človeka. Prostor je razumel celostno – kot preplet arhitekture, krajine, zgodovine in človekove izkušnje. Posebno mesto v njegovem delu imajo skrb za dediščino, ohranjanje spomina in projekti, ki tudi danes spodbujajo razmislek o preteklosti in prihodnosti.

Rojen je bil leta 1913 kot Vlastimil Rafael, mama je bila Čehinja, oče, ki je med študijem v Pragi spoznal svojo bodočo ženo, pa akademski slikar Franjo Kopač. Ime Vlastimil je pomenilo domovinoljub, Rafael pa je zelo verjetno postal po znamenitem renesančnem mojstru, vendar se s tem imenom nikoli ni podpisoval, pove Železnikarjeva. Življenje ga je iz rodnih Žirov vodilo po različnih krajih Jugoslavije, nato pa na študij k profesorju Jožetu Plečniku v Ljubljano, kjer je postal eden njegovih najboljših študentov.

»Njegovo življenje je bilo težko, vendar je kljub temu ustvaril izjemen opus. Ne preseneča samo po količini, temveč zlasti po raznolikosti področij, s katerimi se je ukvarjal. Bil je grafik, ilustrator, arhitekt, konservator, urbanist, gorski reševalec, kartograf, oblikovalec …,« pojasni Železnikarjeva, (tudi) pobudnica projekta in soavtorica razstave Vlasto Kopač – z občutkom do ljudi in prostora; Turistično naselje na Veliki planini in nekateri drugi kamniški projekti, dokumentarnega filma o njem in soavtorica knjige Vlasto Kopač – Tiha moč ustvarjanja. »V svojem življenju je izrisal na stotine načrtov, risb, znakov različnih planinskih in drugih organizacij, opremljal je knjige, risal vinjete, ilustracije in naslovnice časopisov, knjig in člankov. Bil je tudi fotograf, pisec, urbanist, urednik.«

Med njegovimi gorniškimi dosežki so prvenstvene ture ter zimski vzponi v Kamniško-Savinjskih Alpah in zimska odprava na Durmitor leta 1940. Bil je soustvarjalec preboja slovenskega zimskega alpinizma ter zagnan gorski reševalec. Gorsko reševanje je razumel skupaj z infrastrukturo in usposabljanjem: po vojni je pomagal pri organizaciji alpinističnih tečajev, pri obnovi oziroma gradnji ter opremljanju zavetišč v gorah.

Njegovo življenjsko delo

Gore, kamor se je vračal kot alpinist, gorski reševalec in bajtar, so ga zaznamovale. Razstava Vlasto Kopač – z občutkom do ljudi in prostora; Turistično naselje na Veliki planini in nekateri drugi kamniški projekti, ki je na ogled v Medobčinskem muzeju Kamnik, se osredotoča na njegovo zasnovo turističnega dela Velike planine, ki je bil od vsega začetka ločen od pastirskega.

Očarali so ga njena arhaična lepota, nenavadna pastirska arhitektura in gorska krajina ter njeni ljudje, pove Železnikarjeva. Z njimi je stkal prijateljske vezi, raziskoval je pastirsko arhitekturo in njen razvoj ter zbiral etnografske predmete. Razumel jo je kot edinstven kulturni in naravni prostor in se zavzemal za ohranitev pastirskega izročila.

»Njegovo življenjsko delo je bil projekt zaščite in turističnega razvoja Velike planine. Leta 1957 je dosegel, da so z odlokom občinskega ljudskega odbora v Kamniku Veliko planino spomeniško zaščitili, in s tem je njeno edinstveno pastirsko arhitekturo rešil pred rušenjem,« pa izpostavi kustosinja Martina Malešič iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO). V letih zatem je sledil skrbno načrtovan turistični razvoj Velike planine z izgradnjo gondolske žičnice, hotela Šimnovec ter ostalih žičniških naprav.

»Turistične koče so bile narejene za sindikalni turizem. Podjetja so gradila koče še pred letom 1964, ko je bila uradno odprta žičnica,« izpostavi Železnikarjeva. Prva je bila postavljena Dermastieva koča. Marjan Dermastja, takratni župan Ljubljane, je bil Kopačev prijatelj in pobudnik ideje, da bi na Veliki planini zgradili turistično naselje.

Turizem prilagojen človeku in naravi

Zasnoval ga je po vzoru tradicionalnih pastirskih bajt – majhne lesene koče, prilagojene človeku in naravi. Njegov urbanistični program iz leta 1964 je določil trajnostni razvoj planine, v katerem turizem dopolnjuje tradicionalne dejavnosti in jih ne izrinja. Že kot študent je Kopač leta 1935 čez poletje bival pri pastirjih na Veliki Planini in občudoval ovalno arhitekturo njihovih bajt. »Tako sta z Dermastio prišla na idejo, da bi enake koče postavili na turističnem delu,« pripoveduje Železnikarjeva. To je danes tudi edini del na Veliki planini, kjer je oval v celoti ohranjen.

Originalne pastirske bajte so imele sicer v središču pravokoten prostor, kjer je bival pastir, v ovalu pod streho pa je bil prostor za živino. Kopač je to zasnovo ohranil, vendar je v oval namesto živine postavil WC, shrambo in kuhinjo, pastirjev prostor je spremenil v dnevno sobo, na podstrešju pa so bili spalni prostori. Zadržal je tako gabarite kot materiale (les in kamen). Takšna zasnova je bila veliko nasprotje velikim hotelskim kompleksom, ki so jih gradili v tistem času,« izpostavi Železnikarjeva.

»Kopačeva vizija je bila usmerjena v ravnovesje, sonaravno bivanje med človekom, naravo in dediščino. Danes, ko se Velika planina sooča s pritiski množičnega turizma in okoljskimi izzivi, njegove ideje ostajajo aktualne. Opozarjajo na pomen zmernosti, spoštovanja prostora in ohranjanja identitete krajine, ki jo lahko nepremišljeni posegi hitro ogrozijo,« sklene Železnikarjeva.

Eden najboljših Plečnikovih študentov

Plečnik je Kopača pritegnil k delu pri tedaj aktualnih projektih: načrtovanju Vrta vseh svetih (Žale), zapornicah na Ljubljanici in sakralnem objektu v Velem Ižu v Dalmaciji. Kasneje je kot konservator pomembno prispeval k uspešni obnovi Plečnikovih Žal (1985–1992) in osrednje ljubljanske tržnice (1994–1995).

Ob koncih tedna je s kolesom odhajal v Kamniško Bistrico in v stene Grintovcev. »Plečniku to ni bilo preveč všeč, saj je potem zamudil v službo,« pove Železnikarjeva. V Kamniškem muzeju so denimo na ogled tudi kljuke za vrata s podobo ptička iz medenine, narejene po lesenem modelu, ki jih je izdelala pastirica Debevčeva Zefa. Njene lesene pisave za trniče je Kopač nekoč prinesel na Plečnikov seminar. »Plečnik si jih je ogledal, jih odtisnil v plastelin in pokazal svojim študentom, rekoč: ‘Ko boste znali toliko, kot zna ta pastirica, boste znali veliko.’«

Po prepričanju komunist se je Kopač na začetku druge svetovne vojne pridružil odporniškemu gibanju Osvobodilne fronte oziroma uporu proti okupatorju. »Prvič je bil zaprt že leta 1934, ko je na tram v gorski koči narisal srp in kladivo,« pove Železnikarjeva. Kot grafični oblikovalec in ilustrator se je v ilegalnih tiskarnah ukvarjal z oblikovanjem partizanskih publikacij, denarnih bonov, živilskih kart in dokumentov, pa tudi s ponarejanjem okupatorjevih legitimacij, ki so ilegalcem omogočale gibanje.

Tiha moč ustvarjanja

Oktobra leta 1943 je bil izdan, aretiran in odpeljan v nemško koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se je vrnil junija 1945. Preživeli so bili po vojni obsojeni na t. i. dachavskih procesih, s pretvezo, da so zelo verjetno sodelovali z Nemci, sicer ne bi preživeli. »Vlastu Kopaču so naprtili, da je izdal ilegalko Nežo Mekina,« pojasni Železnikarjeva. V ljubljanskih dachavskih procesih je bil sprva obsojen na smrt. Po pritožbi je dobil 20-letno zaporno kazen s prisilnim delom, zaplembo premoženja in odvzemom državljanskih pravic, vendar so ga po štirih letih in pol izpustili. Razlogi za to so verjetno različni, med njimi njegove risarske sposobnosti in znanje, verjetno pa tudi spoznanje, da je šlo za montiran proces in lažno obsodbo.

Ni se zlomil, nasprotno, svoje talente na področjih risanja, oblikovanja, grafike, kartografije in arhitekture je še bolj razvil. Leta 1971 ga je okrožno sodišče v Ljubljani z razveljavitvijo obsodbe na dachavskih procesih oprostilo vseh obtožb. Knjigo o Vlastu Kopaču so zato naslovili Tiha moč ustvarjanja, saj je Mojca Kopač v svojem delu, posvečenem očetu, veliko prostora namenila prav njegovemu zaporniškemu življenju, pove Železnikarjeva.

Po drugi svetovni vojni je zasnoval množico spomenikov, spominskih plošč in nagrobnikov, posvečenih žrtvam NOB; najbolj znana je ureditev spominske Poti ob žici oziroma Poti spominov in tovarištva v Ljubljani (1958–1976). Vlasto Kopač je zaradi služenja zaporne kazni študij končal šele leta 1995, ko je bil star 82 let.

Pot ob žici okupirane Ljubljane

Ko so po prvem partizanskem pohodu po sledeh nekdanje okupirane Ljubljane leta 1957 videli, da je pot neurejena in težko sledljiva, je arhitekt Vlasto Kopač izbral in zakoličil traso, ki jo danes poznamo kot Pot spominov in tovarištva. PST je največji zgodovinski spomenik v Ljubljani, kot spomin na okupacijo in upor sicer prvenstveno namenjen vsakoletnemu množičnemu partizanskemu pohodu ob žici, in se je počasi preoblikoval v družbeni prostor za druženje in rekreacijo. Danes spomenik obsega četrtino vseh parkovnih površin mesta.

Sprva se je imenovala Pot ob žici okupirane Ljubljane, pozneje se je preimenovala v Alejo spominov in tovarištva, Zeleni obroč ter nazadnje v Pot spominov in tovarištva. Vlasto Kopač je predlagal tudi postavitev svetlih kamnov, ki bi »kot beli prsti po zeleni pokrajini opozarjali na žico«.V sklopu projekta Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina so v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje pripravili razstavo Pot ob žici, ki vodi po sledeh nekdanje bodeče žice, njena avtorica pa je dr. Martina Malešič: »Gorski svet in planine so bili za Kopača pomembno zatočišče. Obnavljal je med vojno požgane in porušene planinske domove, koče in bivake. Bil je predsednik Odbora za planinstvo in alpinistiko Fizkulturne zveze Slovenije, aktiven je bil pri gorski reševalni službi in v alpinističnih odsekih. Prav ta del njegovega opusa, osredotočen na gorski svet, je izredno pomemben za razumevanje projekta Poti ob žici, saj lahko slednjega beremo kot planinsko pot, prilagojeno ravninskemu terenu.«

Pot se osredotoča na Kopačevo zakoličbo in označevanje 32,5 kilometra dolge poti. Po njegovih načrtih so ob nekdanje bunkerje postavili 102 stebra, osmerokotne kamne z vrisano žico golobje modre barve, ki so jih darovali delovni kolektivi ljubljanskih delovnih organizacij. Na točke prehoda je postavil šest ambiciozno zasnovanih spomenikov, pri katerih so sodelovali različni kiparji. Stebri in spomeniki učinkujejo kot prostorski znaki, kot orientacijske točke, ki pomagajo pri premikanju skozi prostor tudi zunaj kolektivnega udejstvovanja ob organiziranih pohodih.

Kopačev opus kaže dosledno, do naravne in kulturne krajine spoštljivo delo, ki je pogosto neopazno in ga pogrešimo šele, ko je uničeno ali spremenjeno, doda Malešičeva. MAO hrani obsežno zbirko, od skic in načrtov za Pot ob žici okupirane Ljubljane (ki je trenutno predstavljena v kapeli MAO) do gradiva za Veliko planino (pastirski del, načrte za hiše turističnega dela, postajo žičnice), spominska znamenja, prenovo Plečnikovega opusa.

Iskanje ravnotežja

Planinski muzej v projektu sodeluje z razstavo, ki so jo naslovili Vlasto Kopač: med skalo in svinčnikom. »Njegova dela poznamo, njegove širine pa pogosto ne,« pravi Ana Katarina Ziherl, kustodinja za zgodovino planinstva. V muzeju so postavili spominsko vitrino z uvodnim panojem s poudarkom na predmetih, povezanih z njegovim delovanjem v planinstvu. »Vlasto Kopač je bil človek izjemne pokončnosti, ki je prostor razumel kot preplet narave, kulture in odgovornosti. Njegovo življenje je bilo kontinuirano ‘vzpenjanje’ – fizično v gore in moralno v težkih osebnih preizkušnjah,« pripomni Ana Katarina Ziherl.

Kopač je verjel, da alpinizem ni le premagovanje sten, temveč način življenja. Kot arhitekt je razumel prostor v dolini in v gorah; njegovo ustvarjanje in alpinizem sta se prepletala v iskanju ravnotežja med funkcijo, lepoto in človekovo izkušnjo, izpostavi Ziherlova. Bil je tudi pobudnik za ureditev planinskega muzeja v Zoisovi palači na Bregu v Ljubljani, kjer je živel vse življenje, spomenika padlim planincem, za jubilejne žige, embleme, značke, prapore, priznanja, planinske zemljevide, vse do ilustracij za Planinski vestnik in načrta bivaka pod Skuto. Z risbo in besedo je ohranjal zgodbe ljudi pod gorami. V knjigi Iveri z Grintovcev je zbral zapise in ilustracije kot drobne, a trdožive koščke časa.

V njegovi rojstni hiši v Žireh pa je v okviru skupnegaprojekta na ogled razstava, ki so jo pripravili v Plečnikovi hiši.Kustosinja razstave Ana Porok poudarja: »Vlasto Kopač je s svojo izjemno predanostjo, ustvarjalno širino in trdnim etičnim kompasom zaznamoval številna področja – od arhitekture do varstva dediščine. Prav zato se zdi še posebej pomembno, da njegovo delo predstavljamo tudi v njegovem rojstnem okolju. Gostovanje razstave v Žireh je priložnost, da znova premislimo o njegovi dediščini in jo približamo novim generacijam.«

Kopač kot kartograf

V Zemljepisnem muzeju, ki je del Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, pa je v Kopačevem letu na ogled približno 100 kartografskih enot, ki se delijo na načrte,zemljevide in vedute. Kar dve tretjini del (67) zajemajo načrti, med katerimi prevladuje območje Velike planine. »V svoja dela je vnesel veliko znanja, ki ga ‘le’ strokovnjak nima. Takšni so načrti Velike planine, ki jo je poznal do potankosti,« izpostavi vodja muzeja dr. Primož Gašperič. Na razstavi so tudi mestni načrti oziroma načrti krajev, načrti, vsebinsko povezani z narodnoosvobodilnim bojem, Potjo spominov in tovarištva okoli Ljubljane (POT) ter Logarsko dolino, in posamezni ureditveni načrti za manjša območja, parke in dvorišča.

V njegovih kartografskih delih se prepleta znanje arhitekta, ilustratorja in kartografa ter velikega ljubitelja gorništva in narave. »Njegovi načrti, zemljevidi in vedute so pogosto tehnično in/ali vsebinsko dovršeni prikazi pokrajine, ki nosijo sporočilno vrednost izjemnega poznavalca risanega območja in predstavljajo pomemben prispevek k razvoju slovenske planinske kartografije.«

Odličen ilustrator

Slaba tretjina Kopačevih kartografskih del je zemljevidov. Med njimi prevladujejo tematski zemljevidi, cestni, turistični, planinski in splošni. Vsebina cestnih zemljevidov se nanaša na povojno območje Jugoslavije in Slovenije. Med najbolj slikovitimi so turistični zemljevidi, pri katerih se je Kopač izkazal kot odličen ilustrator. Na njih so predstavljena območja Jugoslavije, Slovenije, Ljubljane ter Bosne in Hercegovine.

Planinski zemljevidi ne izstopajo po številu, temveč po kakovosti in osebnem (Kopačevem) pristopu ter zgodovinskem trenutku. Njegov zemljevid Vršiča in okolice iz leta 1949 je narejen v grebenski tehniki. Povsem drugačno kakovost prikaza ponujata njegova zemljevida Julijske Alpe iz leta 1952 v štirih barvah in Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina iz leta 1954. Oba je izdeloval med prestajanjem kazni v zaporu, slednjega pa je dokončal doma. V času nastanka sta bila zelo sodobna in kartografsko napredna.

Prav tako so na ogled redke, a podatkovno bogate vedute, ki z dvodimenzionalnim pogledom na gorski svet (Grintovci, zatrep Bistriške doline, zahodno pobočje Velike planine) zelo plastično ponazarjajo podobo (morfologijo) gora. Na njih je Kopač navedel številna ledinska imena, s katerimi so poimenovane najmanjše zemljepisne prvine prikazanega površja. Zemljepisna imena, ki jih je rešil iz pozabe, so še danes vir tako za njihovo preučevanje kot za umeščanje na novejše planinske zemljevide.

Ribniški park kulturnikov v grajskem parku

Vlasto Kopač je tudi avtor zasnove Parka kulturnikov v Ribnici. »To je edinstven spomenik, v katerem se prepletajo številni pomeni,« pove Aleksandra Renčelj Škedelj, konservatorka Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Izbrana umestitev prostorsko in likovno kakovostno zasnovanega grajskega parka s spomeniki, posvečenimi pomembnim osebnostim širšega ribniškega območja po drugi vojni, ima velik identitetni, kulturni, zgodovinski in družbeni pomen za Ribnico in sosednje občine, pa tudi za celotno državo.

V parku predstavljeni posamezniki presegajo zgolj lokalni pomen, saj so številni pomembno prispevali k napredku ali prepoznavnosti celotne slovenske kulture, gospodarstva, znanosti in ostalih področij. »Ob nedavni razglasitvi parka za spomenik lokalnega pomena se je potrdil in tudi presegel njegov dotedanji družbeni pomen, hkrati pa se je skoraj pol stoletja po nastanku jasno izkazala potreba po smiselni širitvi oziroma umestitvi novih spomenikov zaslužnim, ki so delovali na širšem ribniškem območju,« izpostavi Aleksandra Renčelj Škedelj.

Visoko kakovostna parkovna ureditev arhitekta Kopača, ki je bil avtor številnih spomenikov in spomeniških ureditev po vsej Sloveniji, je občutljiv prostor, nabit s pokrajinsko in državotvorno identiteto, ki ga je nujno ohraniti v čim bolj izvorni podobi, njegova zasnova in umestitev v grajski park pa hkrati dopuščata kakovostno dopolnitev z novimi spomeniki.