Mislim, mogoče je malce pokracan, ker se pri štirinajstih pač ne moreš stoodstotno delati, da leta do sem niso obstajala.
Recimo, še vedno mi je ime Urška. Ni mi všeč in se sploh ne počutim urškasto, ampak zaglavila sem s tem imenom, ker mi ga nočejo spremeniti. Mami pravi, da je srčkano in domače, in to res ne pripomore k temu, da bi ga vzljubila. Včasih pomislim, da bi bilo moje življenje precej lažje in lepše, če bi mi izbrali kakšno popularno ime, kot je Ela, Ema ali Evelin.
Še vedno hodim v isto osnovno šolo. Tudi to je prosto po mojih starših zabetonirano dejstvo in ima pluse in minuse. Fino je, da sem tu našla prijateljice in da kar dobro poznam učitelje in njihove čudaškosti. Toda po drugi strani je bistveno težje začeti znova, če se vračaš v iste prostore in med iste ljudi, pa če bi še tako rad pozabil, da so te nekateri prizadeli in se moraš pretvarjati, da jih nikoli nisi poznal.
Klara Jasna je še vedno moja najnajboljša prijateljica. Poleti sva bili skupaj v šoli angleščine. (Če ste spremljali: z Markom, ki je bil na tečaju kao vame, potem ni bilo nič, ker si ni upal ničesar narediti, meni se pa ni ljubilo.) Proti koncu avgusta sva šli nekajkrat v kino in na sprehod, tako da sva šolo začeli, kot da vmes sploh ne bi bilo počitnic. In čeprav je imelo najino prijateljstvo že kar nekaj vzponov in padcev, je edina, ki ji lahko povem čisto vse. Brez nje bi se mi najbrž že zmešalo – in verjamem, da se njej kdaj meša zaradi mene. (Sorči, Klarči! Rada te imam.)
A je še kaj takega … Ja, moje kile so še iste, mozolji in štrenasti lasje, ki rastejo počasneje, kot se topijo ledeniki, četudi verjamem, da to dvoje ni povezano. Me pa, majkemi, oboje spravlja v obup.
Temelji nove mene
Če ste ob tem pomislili, da moj novi začetek ne bo preprost, imate najbrž prav. (Ali pa ste zavili z očmi: Kako pa tale komplicira, kar je točno tisto, kar je rekla Klara Jasna.) Ampak taka sem. Potrebujem dramatične preobrate. Velike odločitve. Akcijski načrt. Eksplozije, ognjemete in potem popoln mrk. Moja Klarči je človek razumnosti, preudarnosti in evolucije. Meni pa na čelu piše: revolucija. Če se že gremo, se pojdimo zares!
Lansko šolsko leto je bilo zame naporno. Ne samo, da sem v šoli pustila najboljše dele svojega živčnega sistema in skoraj umrla od naporov, ki jih je od mene terjalo ohranjanje dobrih ocen, trpelo je tudi moje čustveno življenje. Tisti, ki se spomnite Martina, najbrž veste, kako kretensko se je obnašal, ko me je prevaral z Emo (!!) in se začel družiti z devetarji, ki so hodili popivat in se šlatat v mestni park. Razredna klima je podivjala (podobnost z globalnim segrevanjem je zgolj naključna) in včasih smo bili kot v kakšni najstniški nadaljevanki: kdo bo s kom, kdo bo koga, kdo je v koga, kdo je proti komu, kdo je kdo in kaj bi kdo sploh. Pa po mojem ne poznam niti polovice zgodb, ker se mi res ne ljubi brati vseh tistih izbruhov v razredni grupi.
Zato sem sklenila, da bo nova jaz naredila dvoje:
1. Ne bo se več ukvarjala s čustvenimi dramami, trapastimi tipi in razrednimi telenovelami in
2. totalno se bo organizirala, da bo k pouku prihajala pripravljena in ne bo čisto nič živčna, ko bo na vrsti ocenjevanje. Delala bo sproti, temeljito, učinkovito, opravljala bo dodatne naloge in postala poosebljenje reda in discipline.
Novi začetki so težki
»Hahaha.«
Klara Jasna se je že minuto in dvanajst sekund (nova jaz več ne pretirava, ampak je stvarna in natančna) krohotala kot zadeta, ko sem ji povedala, kaj nameravam.
»Hahaha.«
Globoko sem zavzdihnila. (Nova jaz več ne vzkipi, ampak vznemirjenost prediha in odgovori obvladano in umirjeno.) »Mogoče lahko počasi nehaš.«
»Haha, če pa ne morem,« je skozi smeh izjecljala Klara Jasna in pri tem se ji je začelo še kolcati. »To je tako noro smešno, hik.«
Stara jaz bi prhnila, nova jaz pa je izdihnila: »Vem, da mi ne verjameš, ampak trdno sem odločena stopiti na novo pot in poskusiti.«
Klara Jasna se je le začela umirjati. Sumničavo me je pogledala. »Imaš prav, tole ni smešno, prej je srhljivo. Od kdaj moja najboljša prijateljica govori kot motivacijski šarlatan?«
Predstavljala sem si, da sem kak star, utrujen in ofucan modrec, recimo Seneka ali Mark Avrelij, in ponovila: »Če hočem preživeti naslednje šolsko leto, se moram spraviti v red. Potrebujem fokus. Organizacijo. Urnik.« Da bi poudarila, kako pomembno je to, sem ji pred nosom pomahala s svežnjem pravkar izpisanih dokumentov (v treh barvah): »Naredila sem si urnik pouka, urnik popoldanskih dejavnosti in urnik za prosti čas.«
Klara Jasna je zmajala z glavo. »Nekoč si že med zajtrkom in kosilom vsaj trikrat spremenila načrte. Red te je utesnjeval,« pri tem je v zraku narisala navednice, češ da me citira, in se nakremžila. »Grem stavit, da se ti bo po treh dneh življenja v kvadratkih zmešalo.«
»Aha!« Široko sem razprla oči in iztegnila kazalec, kot da sem komaj čakala na takšno iztočnico. »Imam tudi seznam, kaj narediti, če bi začutila krizo.« Sestavila sem ga s pomočjo ChatGPT-ja in je vseboval nasvete, kot so razdeli nalogo na posamezne korake, ne razmišljaj o končnem cilju, temveč o posameznih stopnjah, potelovadi, predihaj in ugotovi, kaj je pravi problem. Zvenelo je izipizi. »Poleg tega tebi to povsem uspeva.«
Tega si nisem izmislila. Klara Jasna je zmeraj rada načrtovala, predvidevala, se na vse pripravila in na splošno živela počesano in polikano, če lahko uporabim prispodobo. Ni bilo videti, da jo karkoli iztirja.
»Ravno zato ti pravim, da tako življenje ni zate.«
Namrščila sem se, ker nisem dobro vedela, kako naj to razumem.
»Ti bom pojasnila.«
Še dobro.
»Prvič, eni smo taki, da nas red pomirja,« pri tem je pokazala nase, »medtem ko druge utesnjuje.« Prst je uperila vame. »Eni smo bolj analitični in metodični, drugi ste pa ustvarjalni.«
Uprla sem se: »To je tako, kot bi rekla, da je svet črn in bel.«
»Itak,« je zavrtela šarenice po beločnici. »Nihče ni samo eno ali samo drugo, je pa nekaj prevladujoče. Zato to še ne pomeni, da moraš pristajati na kaos in da ti ne bo koristilo več reda. Samo ne pretiravaj! En urnik bo dovolj, ostalo pa prepusti navdihu.«
To mi je zvenelo sumljivo. Klara Jasna je vedno zelo navijala za razum in disciplino. Verjela je v pravila, matematiko, znanstveno dokazljivost in vzročnost. Poleg tega mi je več kot enkrat poskušala dopovedati, da večina moje nesreče in stresa izvira iz moje raztreščenosti.
»Klarči, to pa ne zveni kot ti,« sem za hip pozabila na obvladanost in jo zaskrbljeno prijela za roko. »Kaj se ti dogaja?«
Pogledala je v tla in navidezno brezbrižno odvrnila: »Mah, kaj pa vem. Najbrž ni nič. Edino …«
Čakala sem, da bo povedala še kaj, a je bila kar tiho.
»Ja?« sem jo čez nekaj časa spodbudila (mislim, da je minilo 42 sekund).
»Saj ne vem. Ampak …« Res je bilo videti, da čaka, da jo ohrabrim, zato sem ji tesneje stisnila dlan, češ je že v redu. »Ne pravim, da je moje življenje slabo ali da nisem hvaležna za svoje znanje, ocene in druge uspehe. Vem tudi, da imam stvari rada pod nadzorom in da se težko sprostim. Pa vseeno …«
Opogumljajoče sem pokimala.
»Dovolj imam tega, da sem samo pri pouku, v knjižnici in doma. Da se vsem okoli mene dogaja, jaz pa ostajam nevidna. Ti imaš fanta pa nimaš fanta, pa se eden zanima zate pa se ne, pa imaš danes ta in jutri drugi hobi, povrhu vsega se ti pa sploh ne sanja, kaj bi rada počela s preostankom življenja.«
To je bilo kar malo skrb vzbujajoče.
»To je tako sproščujoče!« je sklenila Klara Jasna. »Zato sem se odločila, da bom letos manj zatežena in zadrgnjena. Tudi jaz se hočem zabavati. Tudi jaz hočem imeti fanta. Tudi jaz hočem živeti.«
Gledala sem jo kot okamnela. Nisem imela pojma, da se tako počuti. Vedno se mi je zdelo, da je rada tista, ki obdrži niti v rokah, ko jaz razpadam, in da se z veseljem postavi v ozadje. Poleg tega sem si strašno težko predstavljala Klaro Jasno, ki ti ne zna obveznosti v naslednjih dvainsedemdesetih urah zdrdrati kronološko, po abecedi in vrsti dejavnosti. To je tako, kot če bi sova rekla, da bo po novem veverica.
»Klarči, mislim, da se ti ni treba spreminjati, da bi imela občutek, da živiš,« se je spet vklopil moj notranji motivacijski šarlatan. »Krasna si taka, kot si, in prepričana sem, da lahko najdeš več družbe, sprostitve in mogoče tudi fanta, ne da bi menjala živalsko vrsto.«
Tako me je pogledala, da sem ji morala povedati tisto o sovi in veverici.
»Veverice so tako srčkane, vsi jih imajo radi,« je zavzdihnila, ko sem končala.
»So pa tudi tekmovalne in nemirne,« sem postrgala po možganih za vsem, kar vem o glodavcih. »Pa nočem reči, da bi bila ti taka. Pravim samo, da svet potrebuje tako sove kot veverice.« Ta sklep sicer ni izhajal iz argumentov, a se mi je zdelo pomembno, da ga nekam vtaknem.
»Pa kdo bo hotel sovo,« se je namrdnila Klara Jasna.
Skomignila sem. »Kaj vem … Čuk?«
Zdrava pamet
Doma sem si spet ogledala svoje urnike in načrte za prihodnost. Dolgo sem jih valjala med prsti, tako da so dobili ušesa, kar je najbrž prvi znak, da sem se precenila. Le zakaj sem mislila, da sem lahko urejena in uglajena?! Ob urniku prostega časa sem se celo zgrozila. Saj nisem v zaporu.
Toda s šolskim delom bi se res lahko bolj potrudila. Ni se mi treba začeti učiti zadnji dan pred preizkusom znanja. In domačih nalog se ne piše med odmorom. Lahko si kdaj kaj izpišem, podčrtam in ponovim. To me menda ne bo ubilo.
Poleg tega se bom skušala bolj osredotočati na šolske obveznosti kot na družabno življenje, čeprav ti družabno življenje včasih ne dopušča te možnosti, ker čustva niso na gumb. Ampak lahko sem pri tem manj zaverovana vase. Ker Klara Jasna …
Strašno krivdo sem občutila, ko sem pomislila nanjo, zato sem vzela v roke telefon in napisala:
Klarči moja, res mi je žal, da sem bila tako egocentrična in sploh nisem opazila, da se počutiš odrinjeno. Ampak letos bova ON TOP! Rada te imam tako, kot si, in če boš postala taka, kot sem jaz, bova imeli problem, ker se mi včasih že ena jaz zdi čisto preveč, obenem pa rabiva nekoga, ki naju bo spravil k pameti, ko bo dve taki, kot sem jaz, odneslo. (Velikokrat.) Daj, takole se zmeniva: jaz bom milimeter manj messy, ti pa milimeter bolj prizanesljiva in se bova imeli super. Jin in jang pa te fore, prav?
Prav zadovoljna sem bila sama s sabo.
P. S.: V odgovor mi je poslala sliko čuka.
Članek je bil objavljen v reviji PIL
Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.
