»In to tik pred počitnicami? Saj si nora. Zdaj boš pa spet sama gnila doma in jokcala, da zvečer nimaš s kom iti ven.«
Nisem ji mogla dopovedati, da sem ravnala po trenutnem navdihu in da res nisem pomislila, da je treba, preden končaš zvezo, vzeti v roke koledar.
»Se bova pa midve več družili,« sem skomignila z rameni.
Naredila se je, da me ne sliši. »In s kom boš šla zdaj na valeto?«
Prisežem, da je zvenela jezno. Nikoli ni dobro prenašala nepremišljenosti, in da greš pustit fanta tik pred poletno romantiko in sploh pred parčkanjem za valeto, kjer je zmeraj več povpraševanja kot ponudbe, je bilo najbrž res nekoliko nespametno.
Ampak meni, priznam, ni bilo tako hudo, kot bi lahko domnevali, zlasti glede na to, da običajno dramatiziram že ob najmanjših odmikih od popolnosti. Če z mislimi nisem šla predaleč v prihodnost – in nisem, dokler me ni k temu pripravila Klara Jasna –, sem čutila celo nekaj olajšanja. Odnos z Martinom me je namreč že nekaj časa spravljal v stisko. Odkar je ob večerih hodil v park, kjer so pili alkohol in lezli drug po drugem, mi je bil nekako tuj. In vse tisto sprenevedanje z njegove in negotovost z moje strani … Mah, ne vem, utrudilo me je. Včasih se mi je res zdelo, da sva z Martinom skupaj samo še zato, ker sva rekla, da sva skupaj, in ne zato, ker bi naju zares kaj družilo.
»Mogoče greš pa lahko z mano v poletno šolo angleščine,« je predlagala Klara Jasna, ki ne glede na prekršek nikoli ni predolgo vztrajala pri problemih, ampak je rada iskala praktične rešitve. »Vsaj dolgčas ti ne bo. In gotovo bodo tam tudi kakšni lušt…«
»Če boš rekla luštni fantje, pojdi kar sama tja!« sem jo prekinila. »Ker zaenkrat imam fantov dovolj, z njimi so same težave.«
Tudi to je bilo izrečeno v duhu trenutka, ker si seveda dolgoročno sebe še vedno najraje predstavljam v pocukrani zvezi kot iz filmov in knjig. Ampak trenutno se truplo sploh še ni ohladilo, kot se rado reče. Nekaj pietete pa le mora biti.
Raje angleščina kot matematika
Kljub vsemu mi je bila ideja poletne šole všeč. Mislim, pod pogojem, da gre za nekaj prej poletnega kot šolskega. Klara Jasna je namreč imela prav, zadnje počitnice sem nenormalno količino časa gnila v sobi in se smilila sama sebi. Ni bilo sicer tako neprijetno, kot morda zveni, ker sem se hotela po napornem šolskem letu tudi naspati in nalenariti, ampak drži, da ima vse svoje meje. Ko ti grozijo zaležanine in se ti upirata celo branje knjig in gledanje serij, je čas, da dvigneš ta zadnjo in se spraviš v pogon. Drugače se septembra čisto preveč veseliš začetka šole, kot da ti bo prinesel odrešitev.
Poleg tega je babi letos napovedala konec financiranja lepega spričevala z gotovino, češ da potem denar porabim za same neumnosti. Namesto tega mi bo plačala teden poletnega tabora, in v tem pogledu je šola angleščine prišla kot naročena. Jezike itak obvladam, in če bi izbiro predolgo prepuščala naključju – ali drugim družinskim članom –, bi še lahko pristala pri kakšni ekstremni matematiki ali intenzivni odbojki. (Mogoče se vam to ne zdi mogoče, ampak tako je samo zato, ker še niste srečali mojega očeta. On verjame, da se je zmeraj treba učiti česa, česar še ne znamo, in ne utrjevati tisto, kar nam gre. Pridevnika poletna pa v besedni zvezi s šolo tako ali tako ne priznava.)
Kakorkoli že, zgodnji ptič ujame črva, se glasi slab prevod znanega angleškega rekla.
»Ati, s Klaro Jasno sva se prijavili v poletno šolo angleščine,« sem zato naznanila pri prvem nedeljskem kosilu po koncu pouka, in s tem je bila zgodba zaključena, ker sem, še preden je pogoltnil zrezek in prišel do besede, že spremenila temo.
Novi ljudje
Med počitnicami bi moralo biti zbujanje z budilko zakonsko prepovedano. Ko je bilo treba na tečaj, sem najprej pomislila, da sem se znašla v kakšni slabi šali. Od zaspanosti se mi je kar vrtelo in skoraj bi si že izmislila, da imam vročinski udar in ne morem nikamor. Toda potem sem pomislila, da si babi trga od skromne pokojnine, da »vlaga v mojo izobrazbo«, in me je popadla taka slaba vest, da sem šla brez pardona v kopalnico in se znašla pred predavalnico celo deset minut prezgodaj, Klari Jasni so skoraj oči padle iz jamic. Ona je zgodnja ptica – pred poukom vedno bere, pije zeleni čaj, telovadi in kaj vem, kaj še, najbrž rešuje svet. Medtem ko se jaz še trudim razkleniti veke, ima za sabo že polovico dneva.
»Ne morem verjeti, da si res prišla,« me je navdušeno pozdravila. Malo me je zaskrbelo, kaj si misli o meni, če jo je presenetilo, ker sem ji vendar obljubila.
S pogledom sva hitro prečesali preostale udeležence in ugotovili, da ne poznava nikogar.
»To je priložnost za nov začetek,« je vzneseno vzkliknila Klara Jasna. »Povsem neobremenjeno lahko spoznava nove ljudi in stkeva nove odnose.«
Takšnega zanosa pri njej nisem bila vajena.
»Kaj si si pa ti zjutraj vlila v zeleni čaj?«
Zasmejala se je.
Moralo je biti nekaj močnega, če je ni motilo, da jo dražim, in to v javnosti.
Kdo je umrl?
Ura se je začela in predstavili smo se drug drugemu, igrali neke trapaste igre z žogo, ki naj bi nam pomagale, da se sprostimo, pa nam je bilo zaradi njih kvečjemu še bolj nerodno, in šele ko je napočil prvi odmor za malico, sem lahko prvič pogledala na telefon.
Dejva se kj dobit.
Kar zmrazilo me je, ko sem videla, da mi piše Martin. Pozabila sem na angleščino, na malico, na Klaro Jasno in na vse nove ljudi okoli sebe, na ves potencial vseh novih odnosov. Okolica je prenehala obstajati, moj mali svet je obvladovala mešanica veselja, jeze, pričakovanja in obžalovanja.
»Kdo je umrl?«
Zdrznila sem se. Glas je prišel od nekod z desne.
»Ha?«
»Izgledaš, kot da bi ti kdo umrl.«
Ob sebi sem zagledala visokega fanta s temnimi lasmi, očali in mozoljavim obrazom.
Globoko sem zavzdihnila in s pogledom iskala Klaro Jasno, da bi me prišla rešit. Ni se mi ljubilo pogovarjati z nikomer, še najmanj pa z nekom, ki ga sploh nisem poznala.
»Iščeš Klaro Jasno? Mislim, da je ona še živa.«
Čeprav se mu šala ni posrečila, sem se nasmehnila. Klara Jasna je bila danes ne le živa, temveč je celo na novo zaživela.
»Kaj je torej? Kdo ti teži?«
Sprevidela sem, da ne bo odnehal, zato sem skomignila in odkrito rekla: »Bivši fant mi piše, če bi se spet dobila.«
Neznani fant je pokimal. »Aha. In naj uganem, ni ti prav.«
To je bilo najbrž jasno iz vesolja.
Kljub temu se mi je kar odprlo: »Ma ja, ravno sva nehala in mi res ni okej, da se dela, kot da se ni nič zgodilo. Kaj misli, da bo šlo to samo mimo? Da sem že pozabila, da sva šla narazen? Ali pa se hoče dobiti prijateljsko? Ojej, kaj, če misli, da bova zdaj prijatelja. A misliš, da me je tako hitro prebolel?«
Pozabila sem, da tega fanta poznam šele tri minute in da niti ne vem, kako mu je ime. Samo bruhalo je iz mene.
On pa je mirno poslušal in na koncu rekel: »Nimam pojma, kaj se dogaja in zakaj ti je to poslal. Ampak če ti gre na živce, mu pač ne odgovori, in pika.«
Zvenelo je kar nekam preveč preprosto.
»Sicer pa, kako si že rekla, da ti je ime, ko smo metali žogo? Urška, ne? No, jaz sem Mark.«
Dala sem mu roko in pomislila: Uf, kako sovražim imena, ki se začnejo na mar.
Klepet med kosilom
»Kdo je bil pa to?« je vprašala Klara Jasna, ki jo je v tistem prineslo izza vogala. »Luškan je.«
Prestrelila sem jo s pogledom. »Ne nori. Tule imava resno krizo.«
Na hitro sem ji obnovila situacijo s sporočilom in strinjala se je, da mi nikakor ni treba odgovoriti. Svetovala je, naj najprej ugotovim, kaj bi sploh rada odgovorila, ker menda je takrat, ko si močno vznemirjen, za možgane enako, kot če bi bil malo pijan. Naj se skratka najprej streznim in šele potem upravljam svoje življenje.
Zvenelo je kar nekam skrajno, čeprav ne povsem brez smisla.
Mogoče sem se prav zato, ker sem se mentalno treznila, do drugega odmora že dovolj pomirila, da sem med kosilom lahko stopila do Marka in normalno rekla:
»Oprosti za prej. Dobil si me v slabem trenutku.«
»Ni panike,« se je nasmehnil. »Bi prisedla?«
Pomislila sem na Klaro Jasno, ki je še stala v vrsti pri pire krompirju, in na to, kako jezna bo, če jo bom pustila samo. Toda po drugi strani … A ni sama rekla, da hoče spoznavati nove ljudi? Najboljša priložnost za to bo, če bo sedla h komu, ki ga še ne pozna.
»Bom,« sem pokimala in odložila pladenj. Nalašč sem se obrnila s hrbtom proti vrsti.
»Potem imaš težave s fantom?« je s polnimi usti vprašal Mark.
»Bivšim fantom,« sem ga popravila.
»Se strinjam, to je pomembna razlika.«
Nato sem mu razložila vse o Martinu, Emi, poljubih v igri in pijančevanju kar tako. Povedala sem mu, kako mi je prekipelo, ko je Martin predlagal, da bi imela čez poletje odmor drug od drugega, in da zame zveze niso tako neobvezne in brezvezne kot za nekatere moje sošolce in, kot kaže, tudi za mojega bivšega fanta.
Pripovedovala sem, kot da Marka poznam že od nekdaj ali kot da je profesionalni terapevt. (Malo si je bil tudi sam kriv. Ni me poskušal prekiniti in ni dajal znakov, da ga moj monolog dolgočasi.)
»Oprosti,« sem spet rekla, ko sem končala. »Samo o sebi govorim. Preveč informacij, vem.«
Zamahnil je z roko. »Ne skrbi. Zanimivo te je bilo poslušati.«
In to je bilo to, ker sem se potem že morala posvetiti Klari Jasni, ki je bila zelo užaljena, ker sem jo med kosilom ignorirala. Vse do večera sem se ji opravičevala in pojasnjevala, da me je Mark povabil, naj prisedem, in da bi bilo nevljudno, če bi ga zavrnila.
Na koncu se je omehčala, ker je bila punca, h kateri je prisedla sama, čisto zabavna družba. Pa še pire je bil prav dober.
Presenečenje
Naslednji dan sem šla na poletno šolo že kot stara rutinerka. Hecno, kako hitro usvojimo nekatere navade. Zdelo se mi je, da sem na tečaju že najmanj celo leto, in ne šele drugi dan. S poletnimi sošolci smo se pozdravili, kot da smo stari znanci, in »zabavne učne ure«, kot je pisalo v prospektu, so postajale vse bolj pouk in vse manj zabava.
»Kako je kaj z bivšim?« me je pozdravil Mark med basanjem z dopoldansko malico.
»Nespremenjeno,« sem zamomljala s polnimi usti.
Potem sva še malo klepetala o angleščini in šoli in nekaj tudi o dopoldanski malici (ker je bil sendvič prav skopuško pust!), in kot bi mignil je bilo treba nazaj k pouku. (Kar lepo recimo bobu bob.)
Ko sem se vrnila k mizi, ki je v dnevu in četrt že postala »moja«, pa sem na stolu zagledala plišastega medvedka.
Obstala sem kot okamenela. To je bilo najlepše presenečenje, kar sem jih kdaj doživela. No, eno najlepših pa zagotovo. Samo stala sem torej tam in strmela, in ko je Klara Jasna, ki je sedela poleg mene, videla, kaj gledam, je začela strmeti tudi ona.
»Pod ritjo ima listek!« je vzkliknila, ko sva se malo ovedli.
Zares je bil pod medvedkom prepognjen listič, na katerem je pisalo: Si vedela, da Urška pomeni medvedko?
S pogledom sem se sprehodila čez učilnico. Vsi so se zavzeto ukvarjali s čim svojim, le ene oči so se, ko so se srečale z mojimi, hitro obrnile stran, obraz, na katerem so gnezdile, pa je zardel.
»No, kaj sem ti rekla o novih začetkih,« me je dregnila Klara Jasna – in obe sva se zasmejali.
Članek je bil objavljen v reviji PIL
Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.
