Če bi dobili evrček vsakič, ko nekoga težko pogledamo v oči, zardevamo kot prezrel paradajz, na kolenih prosimo možgane, naj se že spomnijo, kaj naj rečemo, in potem rotimo jezik, da to tudi pove, bi bil hranilnik v hipu poln. In če bi vselej, ko se v glasnem in samozavestnem svetu počutimo pretihe, predolgočasne, prenerodne, dobili vsaj cent, bi se, nesramno bogati, srečevali na rajskih plažah in si mahali z jaht ali karkoli pač bogataši že počnejo.
Kaj hočem povedati dragi Heart-brake, ki nam je zaupala svojo težavo? Kar čuti in doživlja, je precej pogosto ne le v najstništvu, ampak tudi pri odraslih. Celo pri tistih, ki jih svet nikakor ne vidi kot zadržane in sramežljive. Bom delila nekaj primerov.
Slavni Albert Einstein je bil kot otrok tako tih in zadržan, da so bili starši prepričani, da je z njim nekaj narobe. Charles Darwin je vse življenje raje pisal pisma kot se pogovarjal v živo. Nikola Tesla je sicer predaval velikim množicam, ko je bilo pač treba, sicer pa je večere raje preživljal sam v laboratoriju. Emma Watson je priznala, da ji je bilo med snemanjem filmov o Harryju Potterju strašansko nerodno govoriti z neznanci in da je na zabavah navadno stala v kakšnem kotu. Marilyn Monroe je na začetku kariere govorila tako tiho, da snemalci sploh niso mogli posneti zvoka.
Ti glasna množica sede ali ne?
Da se bomo razumeli, moramo najprej ločiti sramežljivost od introvertiranosti, ker ne gre za isto stvar. Introvertiranost ali ekstrovertiranost je človekova osebnostna lastnost oziroma stvar temperamenta. Introverti se čisto dobro počutijo, če so sami, raje se družijo v manjših skupinah, saj jih preveč dražljajev in ljudi utrudi ter jim izprazni baterije. Močneje se odzivajo na nove dražljaje, zato so bolj nezaupljivi do novega. Druženje jim jemlje energijo in hitro postanejo preobremenjeni. Ekstrovertom pa druženje polni baterije in jim daje energijo. Uživajo, če je veliko dogajanja in mnogo ljudi, brez težav spontano govorijo in se odzivajo. Pogosto celo iščejo nove dražljaje in imajo radi živahna in hrupna okolja.
Temperament prinesemo na svet
Od 40 do 60 odstotkov osebnostnih lastnosti naj bi bilo prirojenih, vendar so to le osnovne tovarniške nastavitve, ki se lahko ob vplivih družine, družbe, kulture, šole, izkušenj, slabih doživetij, samopodobe, lastne dejavnosti močneje izrazijo ali se utišajo.
Introverti so pogosto izvrstni poslušalci in ustvarjalci, lahko tudi voditelji, vendar morajo poznati svoje potrebe in delovati na svoj način: z dovolj časa v samoti in miru, da si napolnijo baterije. Poleg tega psihologi poudarjajo, da je redko kdo popolnoma introvertiran ali ekstrovertiran, večinoma smo vsi nekje med obema skrajnostma.
Introvertiranost ni isto kot sramežljivost
Pri introvertiranosti gre torej predvsem za to, kako hitro nas zunanji dražljaji utrudijo in koliko samote in miru potrebujemo.
Introvert se zanalašč umakne od družbe, ker je dražljajev preveč. Sramežljiv človek pa bi rad bil med ljudmi, vendar ga ustavlja strah pred zavrnitvijo. Predvsem pa ga ovira glasen notranji kritik – nadležen glas v njem samem, ki preprosto ne utihne: Zakaj pa nič ne rečeš? Ti je muca pojedla jezik? A od vseh stvari si moral/a reči ravno to bedarijo? Ne vidiš, da si stokrat bolj butast/a od drugih? Nezanimiv/a siva miš? Koga sploh briga zate? Se lahko nehaš smešiti in si raje tiho? Zakaj pa si spet tiho?
Kar malce trapasto, ko človek pogleda malo bolj od daleč, ni res?
Ali se sploh da pomagati?
Vedno se da pomagati. Če misliš, da si samo bolj introvertirane sorte, je itak preprosto. Ne trudi se biti najglasnejši človek v prostoru, sprejmi, da najglasneje povedana ideja ni vedno tudi najboljša, in poskrbi za dovolj miru, tišine in časa stran od džumbusa.
Potem začni v varnem okolju. S tistimi, ob katerih se počutiš varno ali vsaj ne za umreti grozno. Predvsem pa ne čakaj, da bo strah izginil in boš nehal/a biti sramežljiva. Ker se boš hudo načakal/a. Zavestno si zadaj majhne cilje. Koga boš danes pogledal/a v oči. S kom boš jutri končno spregovoril/a. Četudi le za minutko. Kaj smo že rekli? Če bi nelagodje in sramežljivost plačevali, bi bilo veliko bogatih. Zato že danes z nekom priložnostno poklepetaj. Da bo šlo lažje, pa še nekaj praktičnih nasvetov.
Vsekakor in nikakor priložnostnih klepetov
Preden se lotimo tega, kako si olajšati priložnostne klepete, da ne zmrzneš ali se ne stečeš skrit na najbližji vece, razjasnimo še nekaj. V angleščini temu rečejo SMALL TALK, kar je vrhunski izraz. Je small talk, ne big talk. Namenjen je osnovnemu medosebnemu povezovanju, ne ustvarjanju globokih odnosov. Zakaj to pravim? Ker si največkrat sami ustvarimo pritisk, da je od tega, kaj bomo povedali, ko z nekom mimogrede poklepetamo, odvisna vsa naša prihodnost in še mir na svetu. In bolj ko se zavestno trudimo biti nadzanimivi, večja verjetnost je, da ga bomo, vsaj v lastnih očeh, pokronali.
Vsekakor
- Začni z nasmeškom in pogledom v oči.
Ne govorim o prisiljenem režanju lačne hijene ali nadležnem buljenju. Na kratko. S tem že od pradavnine drugemu damo vedeti: nisem nevaren, nič ti nočem, prijazen sem. Vez je vzpostavljena in napetost se zmanjša.
- Utišaj notranjega kritika
Tistemu glasku v sebi, ki ti govori, da je vse, kar prihaja iz tvojih ust, krindž, povej, naj se za nekaj časa spoka. Naj kvačka, gleda Netflix, karkoli. Ali pa se preprosto odloči, da ga vsaj za kratek čas ne boš poslušal/a.
- Najdi skupno točko.
Vaju s sogovornikom povezuje šola? Glasbena šola? Gimnastika? Skupni prijatelj ali znanec? Morda samo okolica, v kateri sta se po naključju znašla ob istem času? Pripomni kaj v zvezi s tem. Če se ne spomniš nič drugega, ti vedno ostane vreme. Hec, hec …
- Pokaži zanimanje ali pohvali.
Vsi smo malce samoljubni, celo največji sramežljivci. Pika. Vsi imamo radi pozornost in smo veseli občutka, da smo videni. Ej, ti pa kar obvladaš košarko, ha? Hude superge. Je pa pomembno, da ne nabijaš čisto v prazno in košarkarskih spretnosti ne pohvališ pri sošolki, ki komaj zadene tablo, kaj šele koš, ali da se ne navdušuješ nad supergami, ki že lep čas čakajo na zasluženo penzijo. Preveč očitno fejkanje ni priporočeno.
- Postavljaj odprta vprašanja.
Ti je šlo dobro na testu? So ti všeč Mrfy? Kako ti je šlo kaj na testu? Kakšno muziko pa ti poslušaš? Pri prvih dveh vprašanjih se lahko konča pri da ali ne, pri drugih dveh pa sogovorniku daš možnost, da pove več.
- Poslušaj in igraj tenis.
Včasih je res težko poslušati, če ti po glavi gre le: kaj naj zdaj rečem? Ampak ravno v tem je finta. Če sogovornika res poslušaš, boš na podlagi njegovih odgovorov gotovo lahko postavil/a še kakšno podvprašanje ali povedal/a kaj o sebi na to temo. Na pogovor glej kot na igro tenisa. Poslušaj in lovi žogice, ki jih lahko odbiješ v obliki novega vprašanja.
- Izpusti pretirane podrobnosti.
Kot rečeno: poslušaj. Nekateri, ko jim je nerodno in neprijetno, ne obmolknejo, temveč začnejo dolgoveziti in razpredati ter hočejo za vsako ceno zapolniti tišino. Nikomur se ne ljubi poslušati podrobnega petminutnega opisa čiščenja nesnage za psom, ki je na sprehodu požrl nekaj, česar ne bi smel.
- Sprejmi tudi tišino.
Ne zapaničari, če pogovor za hip zastane. To je popolnoma normalno. In ne dovoli, da te v trenutku tišine tvoj notranji kritik obsuje z vsemi mogočimi žaljivkami in te prepriča, da si itak ti, dolgočasno in nezanimivo teslo, kriv za to, da se s človekom niti dve minuti ne moreš normalno pogovarjati.
Nikakor
- Ne sili v osebni prostor.
Nihče, res nihče ne želi sogovornika tako blizu, da vidi vse pore na njegovem obrazu, prhljaj v laseh in da v njegovi sapi voha ribjo pašteto od malice.
- Ne duhoviči preveč.
Ne poskušaj iz priložnostnega klepeta narediti stand up nastopa. Seveda je fino, če znamo ljudi nasmejati, ampak ne za vsako ceno. Če pripovedovanje vicev ni ravno tvoja močna plat, nima smisla, da poskušaš biti nekaj, kar nisi.
- Ne govori slabo o drugih.
Ej, a se tudi tebi zdi, da tainta smrdi po švicu? O, mater, si slišala, kaj se je zgodilo tejitej? Trači o nekom, ki ga ni zraven, se sicer morda zdijo preprosti za prebijanje ledu, ampak raje ne. Negativnost morda hitro zaneti ogenj, vendar ta kmalu ugasne, tebi pa bo ostala nalepka tračarke/tračarja.
- Ne vztrajaj za vsako ceno.
Včasih nekomu pač ni do pogovora. To ne pomeni, da si prvak/inja v dolgočasnosti in da bi človek raje reševal enačbe ali ribal šolski vece kot se pogovarjal s tabo. Mogoče se je tudi sogovorniku izpraznila baterija. Razumi in tega ne jemlji osebno.
Članek je bil objavljen v reviji PIL
Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.
