Tudi sicer je z začetki zame vedno križ. Začetek šole, začetek leta, začetek zveze, kakršen koli začetek povezujem z nejasnostjo, negotovostjo in predvsem velikim naporom, ki spremlja vsakršno spremembo. Samo pomislite, koliko truda je recimo treba, da se požene motor. Hrešči in brni, kot da se upira. In vam povem, da ljudje v nekaterih pogledih nismo dosti drugačni od strojev.
Kakor koli že sovražim začetke ali sem mislila, da jih sovražim, pa ni nič primerljivo s paleto čustev, ki spremljajo konce. Začetek je lahko uvod v nekaj lepega: v uspešno šolsko leto, prijetnejše koledarsko leto, kot je bilo prejšnje, ali v lepo razmerje z nekom, ki ga boš imel rad in bo on imel rad tebe. Konec je pa samo konec. Ne glede na to, ali se končuje kaj lepega ali slabega, je pred tabo temna praznina, polna pogrešanja ali obžalovanja.
Začetek počitnic
Konec šolskega leta je konec v vseh pomenih te besede. Za dva meseca se moraš posloviti od sošolcev in obojega, prijetnih in manj prijetnih doživetij v šolskih klopeh. Druženja, drobnih bedarij, ki ti popestrijo vsakdan, in tistega prijetnega pričakovanja, ko ne veš, kaj se ti bo zgodilo v dnevu, ki je pred tabo. Kdo bo med poukom prijavil kakšno res posrečeno šalo? Kdo se bo s kom spentljal? Kdo bo koga pustil? Kakšna prijateljstva se bodo spletla, kdo bo pohvalil tvojo novo obleko? Kakšna sporočila bodo letela med telefoni in koliko novih zamisli se bo vžgalo? Kajti šola ni samo učenje niti ni samo naloge in učenje. Šola pomeni tudi druženje, preganjanje dolgčasa in jasno usmeritev. Včasih resnično pomaga, da ti ni treba vsega organizirati (in preživeti) sam.
Počitnice so super stvar. Seveda se paše naspati in delati samo stvari, ki te veselijo, tudi testov, priznam, ne bom pogrešala. Ampak sošolce? Kaj naj rečem, navezala sem se na te naše smotkote. Čeprav mi grejo velikokrat na živce, se jim pogosto tudi nasmejim. Razmišljam o stvareh, ki se nam zgodijo, in o njih na dolgo in široko klepetam.
Zdaj pa bodo vsi kam šli. In tudi če bodo doma, še zdaleč ne bo isto. Manj se bomo družili in manj se nam bo dogajalo skupaj. Najbolj pa se bojim, da se meni ne bo dogajalo prav nič. Da bom cele dneve ždela doma in lovila drobce poročil tistih, ki bodo doživljali poletne romance, obiskovali poletne tabore in srečevali nove ljudi, ki jih jaz ne bom poznala. Zadnjič sem nekje zasledila, da se temu reče FOMO, fear of missing out. Strah, da bi kaj zamudil.
Če si večino počitnic sam doma, zamudiš tako rekoč vse. Zamudiš življenje.
Konec zabave
»Zakaj si tako črnogleda?« mi je zadnjič rekla Klara Jasna, ki se konca šole veseli, vsaj tako mi pravi.
Verjamem ji seveda samo napol. Saj bo tudi meni fino, da se mi ne bo treba žreti zaradi testov in spraševanja, ampak dva meseca brez intenzivnega družabnega življenja se menda tudi njej zdita cela večnost?
»Meni se niti v šoli nič ne zgodi,« se namrdne, ko ji povem o svojih pomislekih, in spet ji rečem, da to velja samo napol. Ker kaj se ji pa dogaja doma? Bere knjige, gleda filme, preučuje enciklopedije in razmišlja o tem, da bo nekoč velika in uspešna. To lahko počnem tudi jaz, pa mi vseeno nekaj manjka.
»Moraš priznati, da je v šoli tudi zabavno,« ji odvrnem in ona skomigne z rameni:
»Mogoče tebi.«
Zagnano ji obnovim, kako se je Damir zadnjič tako spakoval pred tablo, da je razredničarka v obupu strla svinčnik. In kako so fantje pri spolni vzgoji na listke, s katerimi so preverjali, kaj smo si zapomnili, pisali takšne bedarije, da je bila predavateljica rdeča kot paradižnik. Kaj no, res so bili smešni. Ali ko smo šli na tabor in so Ani in Poloni zasegli celo potovalko sladkarij. In ko se je Ema spečala s polovico šole in je bil Luka najprej v Niko in potem v Neli. A ni to boljše kot vsak film?
»Še vsake počitnice si preživela,« je pripomnila Klara Jasna, ko sem končala obnovo najzanimivejših pripetljajev, ki se po neki čudni sreči najbolj zgostijo prav na koncu leta, da si ja še bolj želiš, da bi se nadaljevali. »In še vsako jesen ti je bilo bedno, ko se je bilo treba vrniti k pouku, ker te je bilo strah, kako bo v novem šolskem letu.«
Ja, saj pravim, da začetki niso nič lažji.
Kljub temu pa sem ji morala dati napol prav še glede nečesa. Saj me ni mučil samo konec šole. Mislim, me je, le da se je tokrat nanj nacepila še ena travma.
Začetek zmenka
Teden pred spričevali me je Martin povabil na sladoled. To me je razveselilo, ker zadnje čase z nama ni bilo tako, kot bi moralo biti. Vse redkeje mi je pisal in na hodniku se je včasih delal, kot da me ne pozna. »Nisem te videl,« je zamomljal, kadar sem si ga upala vprašati, zakaj me ignorira. Ker imam grozno majico? Ker sem vsiljiva? Ker sem dolgočasna? Ker nisem dovolj kul? (Tega seveda nisem izustila, samo mislila sem si in potem najedala Klaro Jasno, dokler mi ni odgovorila, da itak, da ne. Ker mi majica paše, ker sem zelo zabavna, ker ni nič narobe, če nisem tako kul kot tisti, ki pijejo v parku in se pijani otipavajo, vsiljiva sem pa kvečjemu s takšnimi vprašanji.)
Tisti sladoled je bil torej še kar velika reč. Do zdaj sva z Martinom rešila še vsako težavo, ko sva se o njej pogovorila. Zmeraj me je znal pomiriti, češ da čisto preveč kompliciram in da je med nama vse okej. Sicer pa sem že sama od sebe pozabila na vsaj polovico dvomov, ko sva bila sama in me je objemal. Prava koza sem, da kar naprej iščem probleme, sem si prigovarjala. Vse, kar me muči, izvira iz moje negotovosti, nesamozavesti in slabe samopodobe, ne pa, ker bi bilo resnično kaj narobe. Moj fant je lep in pameten in razumevajoč in še lepo diši, kar pri pubertetnikih ni samoumevno.
Dobila sva se torej pred slaščičarno in vzela vsak svoj kornet. Jaz celo dve kepici, ker je bil svet tako lep in krasen.
Vztrajal je, da bo plačal, in to se mi je zdelo džentelmensko. Sonce se je spuščalo za obzorje, zrak je bil topel in dehteč, še glasba v lokalu je bila romantična in nemoteča. Nobenemu od naju se ni mudilo, ker se popoldne ni bilo več treba učiti in delati nalog. Ocene so bile zaključene, starši pa so nehali težiti, da morava biti doma, še preden bi se zares dobila. No, pa saj si lahko predstavljate. Okoliščine so bile kot naročene za popoln zmenek.
Lahko bi si mislila, da je to sumljivo. Nič v življenju ni popolno. In če se kaj zdi predobro, da bi bilo resnično … najbrž tudi je. Mami to reče vsaj enkrat na teden. Nazadnje, ko je razlagala o neki internetni prevari, na katero je nasedla njena sodelavka.
Pogovor nama ni stekel. Vsaj ne dialog. Jaz sem seveda veselo čebljala o vsem, kar mi je padlo na pamet, ker sem nasedla čudoviti scenografiji. Zraven sem lizala sladoled in najprej niti nisem opazila, da Martin ves čas gleda v tla in je povsem odsoten. Da kima in odkimava na napačnih mestih. Da ne nadaljuje, ko mu dam iztočnico. Pozneje, ko sem si svoj monolog stokrat odvrtela v mislih, sem se zaradi tega počutila kot totalna trapa.
Sladoledov konec
»Poslušaj, Urška, nekaj ti moram povedati,« je vendarle rekel, ko je meni zmanjkalo vsebine … in mogoče tudi volje. »O nečem sem razmišljal.«
Radovedno sem ga pogledala. Prisežem, da še vedno nisem slutila, kaj se mi obeta. V romantičnih filmih fant v takšnih trenutkih punco zasnubi, kdo bi torej pomislil na kaj slabega.
»Zdaj bodo počitnice, a ne,« je izdavil s takim naporom, kot da ima v grlu žabo. »In nekaj časa se ne bova videla.«
Tega nisem vedela. Pravzaprav mi res še ni razkril nobenih načrtov. Pa ja ne bodo vse poletje potovali?
»No, in ker se ne bova videla in ker sva imela zadnje čase kar nekaj … hm, problemov …«
(Hotela sem zavpiti: Ki pa sva jih rešila!, a sem samo zaprepadeno molčala.)
»No, in ker se ne bova videla in ker imava probleme …« (Pa kaj je s tem ponavljanjem? Saj se ne igrava verižnih stavkov?) »Bi predlagal, da dava najino zvezo na pavzo.«
Prosim?
V šoku sem spustila kornet in preostanek sladoleda se je razlil po tleh.
Skočil je: »Ti bom kupil novega,« kot da bi bil problem v tem.
Ampak meni je bilo vseeno za sladoled. Sonce je ugasnilo in nenadoma me je zazeblo. Tega res nisem pričakovala. Martin me je že večkrat šokiral, toda nič, kar je rekel do zdaj, se ni zdelo tako dokončno in usodno.
»Torej bi rad, da nehava?« sem zajecljala. »Si me ravnokar pustil?«
»Ne, ne,« se je izmotaval. »Ne za vedno. Samo ne zdi se mi smiselno, da sva skupaj čez poletje, če se pa ne bova videla. To sploh ni zveza, če nisi skupaj. Pa tudi, kaj če bova na počitnicah spoznala koga drugega? Ful se nama lahko zgodi in res je brezveze biti navezan na neko idejo.«
»Koga drugega bi rad spoznal?« Prestopila sem se in z japonko pohodila raztopljeni sladoled. Vam povem, da mi je bilo čisto vseeno, čeprav sem se še ves večer lepila na tla in sem domov prinesla mravlje.
Zavil je z očmi. »Spet ničesar ne razumeš. Ne pravim, da bi rad koga spoznal. Ampak kaj, če ga bom? Nočem te prizadeti.«
Pokimala sem. »Razumem.«
V resnici nisem razumela prav ničesar.
Po glavi se mi je podilo nešteto misli. Še nikoli nisem pomislila, da bi lahko dal razmerje na pavzo. Zveza vendar ni film, ki ga moraš včasih ustaviti, da greš lulat in po kokice. Film ostane isti, če ga vmes prekinjaš, ampak ali je tako tudi z zvezo? Imata lahko dva človeka nekaj časa vsak svoje življenje, da vmes lulata in jesta kokice in spoznavata druge ljudi in doživljata najrazličnejše dogodivščine (ali dolgčas), vsak na svojem koncu? In kaj se medtem zgodi z zaljubljenostjo? Ali tudi ta začasno ugasne in se spet vžge, kot bi pritisnil gumb na daljincu?
»Nisem prepričana, da bo šlo,« sem rekla bistveno bolj odločno, kot sem mislila, da je mogoče. »Ne verjamem v pavze. Ne vem, ali lahko dva meseca ne razmišljam o tebi, potem pa spet začnem, kot da se ni nič zgodilo.«
Dolgo me je samo gledal in potem pokimal. »Bi torej rada, da greva narazen?«
Ne, tega nočem, je vpilo vse v meni. Ampak mi ne daješ druge možnosti.
Presenetljivo mirno sem pritrdila: »Ja. Mislim, da bo tako najboljše.«
Nikoli si nisem mislila, da bom to lahko izrekla tako zbrano. Da bi jaz lahko kdaj Martinu rekla, da želim končati zvezo?! Pa vendar sem bila prisebna in suverena.
Klara Jasna je pozneje menila, da je bil Martinov predlog zame kaplja čez rob. Ovira, čez katero nisem bila več pripravljena stopiti. Kaj pa vem. V tistem se mi je zdelo, da nimam izbire. Preprosto ne verjamem, da lahko čustva vklapljaš in izklapljaš. Vsaj jaz jih ne morem. Sčasoma ne bi zasovražila samo Martina, ampak tudi sebe.
Polovica mojih sošolcev bi rekla, da je to staromodno. In brezveze, glede na to, kakšna žalost me je preplavila, ko sem prišla domov in polno zaznala črno praznino, v katero sem se pognala.
»Boljše tako, kot da bi po malem trpela vse počitnice. Prebolela boš in šla naprej,« me je tolažila Klara Jasna.
Eh. Ne vem, ne vem. Jaz res sovražim konce.
Toda Klara Jasna je, kot bi me slišala, dodala: »Sicer je pa vsak konec obenem nov začetek. Zdaj imaš možnost, da spoznaš nekoga, ki te bo vreden. Pa, hej, še počitnice bodo!«
Članek je bil objavljen v reviji PIL
Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.
