Pot k sebi in dediščina za prihodnje rodove – Izraz zavestno starševstvo (iz angleškega »conscious parenting«) se je uveljavil šele v zadnjih letih in ga povezujemo predvsem z delom klinične psihologinje dr. Shefali Tsabary, ki je v svetovnem merilu vodilna strokovnjakinja na tem področju – večina njenih knjig je prevedenaih tudi v slovenščino.
A naj poudarim, da se v slovenskem prostoru z vsebinsko podobnim pristopom – resda mnogo tišje, a zato nič manj poglobljeno – že vrsto let ukvarja Alenka Rebula. Vsaj delu slovenskih staršev pa so dobro poznana tudi dela pokojnega danskega pedagoga Jesperja Juula, ki zagovarjajo zelo podobna načela.
Oboje izpostavljam, ker se mi zdi pomembno opozoriti na kontinuiteto in pokazati, da pri konceptu zavestnega starševstva ne gre za novost ali modno muho, pač pa za pristop, utemeljen v sodobnih dognanjih psihologije, ki starše spodbuja k opazovanju sebe, lastnih in otrokovih (čustvenih) sprožilcev in odzivov ter jim s preseganjem (običajno globoko ukoreninjenih) generacijskih vzorcev pomaga k bolj sproščeni družinski dinamiki in boljšim odnosom.
Razkorak med pričakovanji in stvarnostjo
Starši se po pomoč največkrat obrnejo, ko v odnosu z otrokom pride do (prvih) trenj in ko se pričakovanja, ki so jih imeli, še preden je otrok prišel na svet, začnejo razblinjati.
Dejstvo je, da se v starševstvo (čeprav tega ni lahko priznati) večinoma podajamo z mislijo na uresničitev lastnih sanj in želja, mnogi celo z izdelano sliko o tem, kakšnega otroka bi si želeli. Idealizirana in izkrivljena podoba materinstva, ki nam jo vsiljuje družba, zgolj še pripomore k utrjevanju nerealističnih predstav.
Že prvi izbruhi trme, ko se otrok začne vzpostavljati kot posameznik z lastno voljo, so za mnoge starše lahko velik izziv, saj se niso vajeni soočati z burnimi čustvenimi odzivi. Večina nas je namreč zrasla v okolju, kjer čustva (zlasti jeza in žalost) niso bila zaželena, kar pomeni, da smo se za ceno odnosa s starši morali odpovedati (včasih tudi velikemu) delu sebe.
Če ne prej, se naša otroška ranjenost zbudi prav ob lastnih otrocih, ko mnoge potlačene vsebine – predvsem jeza, ki je spala nekje globoko v nas – spet privrejo na dan. Če tega ne prepoznamo dovolj zgodaj, lahko s svojimi otroki (namesto da bi kot odrasli prevzemali odgovornost za odnos in trdno stali v vlogi vodje) leta bijemo bitke moči brez uvida, da vsak na svojem bregu v resnici cepetata dva otroka – tisti pred nami in tisti, ki ga ranjenega nosimo v sebi.
Delo z notranjim otrokom in povabilo k sebi
Zavesten pristop k starševstvu nam pomaga, da začnemo prepoznavati, na kakšen način bremena preteklosti in vzorci, ki smo jih razvili v primarni družini, rušijo odnos med otrokom in nami.
Starši običajno pridejo na svetovanje, da bi »popravili« otroka, če si dovolijo spustiti se globlje, pa odkrijejo, da je otrokovo nezaželeno vedenje pravzaprav klic v pristen odnos in vabilo njim, naj odložijo obrambne mehanizme, ki kot zid stojijo na poti do tega, da bi bili zmožni v polnosti ugledati potrebe svojega otroka in s tem njegovo bistvo.
Eden prvih korakov je, da se najprej poskusimo povezati s tistim otrokom, ki cepeta v nas, in prepoznati, katere preživetvene strategije, ki smo jih razvili v primarni družini, vodijo našo družinsko dinamiko.
Za mnoge je to neprestan boj (kričanje, potreba po nadzoru), za druge beg ali zamrznitev (umik v svoj svet, čustvena otopelost), nekateri pa v strahu pred konfliktom storijo vse, da bi ugajali (pretirana uslužnost, nagnjenost k permisivnostii).
Že s tem, da se starši začnejo zavestno opazovati in posledicam pripisovati vzroke, veliko tistega, kar je prej usmerjalo njihova dejanja, pa tega niso znali poimenovati, začne izgubljati naboj in naenkrat ni več neobvladljivo.
Nazaj v odnos
Ko postanemo starš svojemu notranjemu otroku in se posvetimo njegovim prezrtim potrebam, precej lažje gradimo odnos z otrokom, ki stoji pred nami.
Ker smo bolj v stiku s sabo, se lažje uglasimo z otrokovimi potrebami, njegovo neželeno vedenje pa hitreje prepoznamo kot klic na pomoč ali sporočilo, da se otrok ne počuti povezanega z nami. Staršem zato vedno svetujemo, naj se, ko postavljajo mejo – če je to le mogoče –, z otrokom najprej povežejo, saj se je otrok zmožen učiti zgolj v umirjenem stanju in v pristnem stiku z nami.
Nekateri starši povezanost zmotno tolmačijo kot telesno bližino, v resnici pa gre pri povezanosti za to, da smo zmožni prepoznati, od kod otrokovo vedenje izvira.
Ko ne zanikamo otrokove izkušnje in dopustimo, da pokaže svoja čustva, zadostimo tudi otrokovi potrebi po uzrtosti, ki je eden od predpogojev za razvoj samospoštovanja. Staršem močno pomaga tudi informacija, da se otroci ne vedejo neprimerno, ker bi jih želeli razjeziti – kvečjemu obratno, saj si otroci želijo biti v odnosu –, pač pa zato, ker njihovi možgani razvojno (še) ne zmorejo drugače in se morajo mnogih veščin skozi ponavljanjem šele naučiti.
Kaj zavestno starševstvo ni?
Zavestno starševstvo ni permisivna vzgoja in z njo nima ničesar skupnega.
Otrok za normalen razvoj in za občutek varnosti nujno potrebuje meje, ki pa jih ne postavljamo takona način, da bi teptali otrokovo dostojanstvo ali omalovaževali njegova čustva.
Če ponazorim ob primeru majhnega otroka, ki v jezi ugrizne enega od staršev, ustavimo vedenje, obenem pa ne grajamo čustev in otroka ne navajamo k potlačevanju – kvečjemu mu pokažemo, kako jezo izraziti na primernejši način. Otroci (še) niso zmožni samoregulacije, zato nujno potrebujejo varno navezanost in našo čustveno oporo.
Prav tako zavestno starševstvo ni stremljenje k popolnosti ali bitka v tem, kdo je boljši starš.
Ravno nasprotno: je zavedanje, da je grajenje odnosa proces, v katerem so na obeh straneh dovoljene napake, ki jih ne dojemamo kot poraz, pač pa kot priložnost za pogovor in rast. Gre predvsem za odločitev, da stopimo na pot samoopazovanja in preseganja nefunkcionalnih vzorcev, pri čemer bomo enkrat bolj, drugič manj uspešni, vsekakor pa v odnosih bolj avtentični in v stiku s sabo.
Nikoli ni prepozno
Zlasti starši najstnikov pogosto vprašajo, ali je za zavestno starševstvo že prepozno.
Prepozno ni niti takrat, ko otroci že odrastejo, saj trenutek tukaj in zdaj vedno ponuja možnost, da k odnosu pristopimo drugače in začnemo korak za korakom odstranjevati čustveno navlako, ki sabotira naše odnose in ki pogosto ni zgolj naša, saj smo jo sprejeli kot doto preteklih rodov. Če citiram Alenko Rebula, nas »otroci […] vabijo v prerojenje«, četudi vabilo ne prihaja vedno v najbolj všečni ovojnici.
Če pa se nanj vendarle zmoremo odzvati in razkleniti vsaj kakšnega od obročev v verigi generacijskih travm in okostenelih vzorcev, je to najlepša dediščina, ki jo lahko zapustimo ne zgolj svojim otrokom, ampak vsem naslednjim rodovom.
Članek je bil objavljen v reviji Pogled
Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
