Vsak trenutek po svetu potujejo milijoni živali – od metuljev do kitov, od lososov do gnujev.
Vse žene ista sila: selitev. Po zraku, vodi in kopnem premagujejo tisoče kilometrov, ne da bi zgrešile cilj. Kako vedo, kdaj oditi, katero pot ubrati in kako preživeti nevarnosti? To vprašanje buri domišljijo ljudi že od pradavnine, ko so lovci sledili čredam po ravnicah, znanstveniki pa skrivnosti teh potovanj razkrivajo šele zadnjih 150 let.
Selitev je ena največjih predstav narave. Je drama preživetja, v kateri se prepletajo lakota, rojstvo, plenilstvo in zmaga. Brez nje bi številne vrste izginile. Ker so selitve tako raznolike po dolžini, ponavljanju in predvidljivosti, so eno največjih naravnih čudes in hkrati uganka, ki jo šele začenjamo razumeti.
Tihomorski lososi se po letih v oceanu množično vračajo v sladkovodne reke in jezera, kjer so prišli na svet. Med drstenjem, ko se njihova telesa obarvajo rdečkasto, izpolnijo svoje poslanstvo, nato pa poginejo.
Kaj so selitve?
Ko slišimo besedo »selitev«, si pogosto predstavljamo jate ptic, ki v dolgih formacijah letijo proti jugu ali severu, ali pa kite, ki potujejo do bogatih lovišč in toplih kotišč. Toda selitveno vedenje je veliko bolj raznoliko. Nekatere vrste se selijo od vzhoda proti zahodu, druge se ciklično gibljejo nad celinami in oceani, spet tretje sledijo sezonskim spremembam tako, da se poleti vzpenjajo v gore, pozimi pa se vračajo v doline. V morjih in jezerih poznamo celo navpične selitve, kjer se živali podnevi zadržujejo globlje, ponoči pa se dvigujejo proti površini. Pri marsikateri vrsti se na pot poda le del populacije, kar kaže, da je selitev večplasten pojav. V osnovi pa jo lahko opredelimo kot načrtno premikanje z enega območja na drugo, običajno ob določenem času in po znani poti. Živali, ki potujejo, imenujemo selivke, tiste, ki ostajajo, pa stalnice.
Selitve niso omejene le na živali. Tudi rastline se »selijo«, ko njihova semena z vetrom, vodo ali živalmi potujejo daleč stran. Če dobro pomislimo, smo tudi ljudje selivci: vrsta Homo sapiens se je v zadnjih 50.000 letih razširila po planetu, v novejšem času pa poznamo množične selitve predvsem iz družbenih ali gospodarskih razlogov, denimo irska emigracija v štiridesetih letih 19. stoletja, ko je lakota skoraj četrtino prebivalstva pregnala čez ocean v ZDA.
Od skalnih risb do satelitov
Živalske selitve so ljudi očarale že v prazgodovini. Najstarejše upodobitve na skalah, stare več kot 20.000 let, so lovcem najbrž služile kot kažipot do hrane. Egipčani so poznali sezonske selitve ptic in na grobnicah upodobili več deset vrst, severnoameriški staroselci pa so sledili čredam bizonov in jelenov. Tudi Polinezijci so morda prav po jatah morskih ptic našli pot do Nove Zelandije. Antični Grki so pojav razlagali po svoje. Aristotel je menil, da se lastovke in penice pozimi spremenijo v druge ptice ali se skrijejo v mulj. Šele v novejšem času so znanstveniki začeli razkrivati resnične poti selivk.
Severni jelen v letu dni prepotuje več kot katerikoli kopenski sesalec. Satelitska opazovanja so pokazala, da nekatere črede premagajo tudi 6000 kilometrov na leto.
S sistematičnim opisovanjem vrst, ki ga je uvedel Carl Linnaeus, in s številnimi odpravami so počasi sestavili zemljevid živalskih poti. Pravi preboj pa je prineslo 20. stoletje s sodobnimi metodami sledenja. Zato danes znanstveniki o selitvah vedo veliko več kot nekoč. Včasih so selitvene poti ugotavljali predvsem z obročkanjem ptic, ki ga je konec 19. stoletja uvedel Hans Christian Mortensen. Kasneje so jim pomagali radarji, s katerimi so lahko prvič natančno spremljali jate ptic, in sonarji za spremljanje rib.
Pravi preboj pa so prinesle satelitske sledilne naprave, ki omogočajo stalno spremljanje gibanja tudi najmanjših živali, kot so metulji ali kačji pastirji. Naprave so danes majhne, lahke in zmorejo beležiti še podatke o telesni dejavnosti ter okoljskih razmerah. Poleg tega raziskovalci uporabljajo arhivske oznake, ki same priplavajo na površje in prek satelita pošljejo podatke, zato jih ni treba fizično iskati.
Iskanje hrane, varnosti in novega življenja
Selitev je predvsem strategija preživetja. Živali se premikajo, ker jim posamezno okolje ne ponuja dovolj hrane ali primernih razmer vse leto. Poleg lakote in vremenskih skrajnosti jih na pot žene iskanje vode, mineralov, prostora za razmnoževanje ali varnega zavetja za mladiče, pogosto pa gre za preplet vseh teh dejavnikov. Zgovoren primer so afriški savanski sloni (Loxodonta africana), katerih vsakdan narekuje stalno gibanje. Ogromne potrebe po hrani in vodi jih silijo, da nenehno iščejo nova pašna območja. Odrasli samec zaužije okrog 300 kilogramov hrane na dan. Menjavanje sušnega in deževnega obdobja določa ritem njihovih poti, pri čemer se selitve ne odvijajo le zaradi količine hrane, temveč tudi zaradi njene kakovosti. Trava in listje pogosto ne vsebujejo dovolj mineralov, zato se sloni zanašajo na selitve, da pridejo do virov, ki jim zagotavljajo vse potrebne hranilne snovi.
Tiste vrste, ki ostanejo na enem mestu, se morajo prilagoditi drugače: s spremembo vedenja, telesnimi prilagoditvami (npr. gostejša dlaka ali perje) ali mirovanjem. Medvedi in netopirji tako prespijo zimo, dvoživke in plazilci pa se z estivacijo skrijejo pred sušo. Ob velikih selitvah poznamo tudi krajše, t. i. delne selitve. Starši pogosto zapustijo mladiče, da bi prinesli hrano: galebi in strmoglavci za en dan, tjulnji in mroži za nekaj dni. Volkovi in hijene pa prehodijo vsak dan več kilometrov, da svoji družini zagotovijo sveže meso.
Zračne avtoceste selivk
Pravo gledališče narave se razkriva v zraku, kjer selivke s svojimi formacijami in neizmerno vztrajnostjo vsako leto premagujejo razdalje, ki se zdijo za drobna krila skoraj nemogoče. Nebo je od tropov do tečajev prekrižano z nešteto potmi, ki na vrhuncu selitvenega obdobja postanejo prenatrpane kot mestne obvoznice. Ptice so najbolj znani leteči popotniki – redno se seli približno polovica ptičjih vrst. Nekatere potujejo samo nekaj kilometrov, na primer na gore in z njih, druge pa obkrožijo svet ali se razpršijo daleč naokoli brez določenega načrta. Preleti sivih žerjavov, ki vsako pomlad popestrijo nebo nad Evropo, so očarali že pračloveka. V Iliadi Homer primerja njihove odmevne sporazumevalne klice z zvokom bližajoče se vojske. K velikim letalcem spadajo tudi netopirji in žuželke.
Na krilih toplih vetrov
Bele štorklje (Ciconia ciconia) že tisočletja spremljajo človeka. V Evropi veljajo za simbol plodnosti, v številnih vaseh pa njihovo vrnitev vsako pomlad praznujejo s festivali. Ptice, ki jih pogosto vidimo, kako korakajo po poljih ali krožijo visoko na nebu, so se navadile živeti ob ljudeh: namesto na drevesih gnezdijo na strehah, dimnikih, celo na cerkvenih zvonikih. Gnezdo ostaja več generacij in z leti lahko postane pravo mogočno »stanovanje«, težko tudi pol tone.
Vsako poletje okoli 350.000 štorkelj zapusti Evropo in se odpravi v Afriko. Med selitvijo izkoriščajo tople zračne stebre – dvigajoče se tokove segretega zraka, v katerih lahko jadrajo skoraj brez mahanja s krili.
Vsako poletje okoli 350.000 štorkelj zapusti Evropo in se odpravi v Afriko. Med selitvijo izkoriščajo tople zračne stebre – dvigajoče se tokove segretega zraka, v katerih lahko jadrajo skoraj brez mahanja s krili. Tako porabijo zelo malo energije, vendar pa se ti stebri oblikujejo le nad kopnim in ob sončnem vremenu. Njihova pot tako vodi bodisi čez Gibraltarsko ožino bodisi čez Bospor in naprej ob Sredozemlju.
Znanstveniki že več desetletij spremljajo štorklje s satelitskimi oddajniki. Tako so odkrili, da so zunaj gnezditvenega obdobja precej nomadske in prezimujejo na različnih delih podsaharske Afrike. Ena samica je v desetih letih opravila kar šest povratnih poti med Afriko in Nemčijo, kar je najdaljše sledenje posamezni ptici doslej.
Prinašalke pomladi
Lastovke (Hirundo rustica) so med najbolj priljubljenimi pticami selivkami severne poloble. Kmečka lastovka, ki gnezdi tudi v Sloveniji, velja za pravo svetovljanko, saj je razširjena skoraj po vsem svetu. Razmnožuje se na severni polobli, prezimuje pa na jugu, pri čemer jo spremlja starodavna simbolika: v Evropi že več kot dva tisoč let velja za prinašalko pomladi.
Včasih so selitvene poti ugotavljali predvsem z obročkanjem ptic, ki ga je konec 19. stoletja uvedel Hans Christian Mortensen. Kasneje so jim pomagali radarji, s katerimi so lahko prvič natančno spremljali jate ptic.
Njihovo življenje je tesno povezano z ljudmi, saj pogosto gnezdijo na zgradbah, v zameno pa kmetom pomagajo pri zatiranju žuželk. Lastovke so zveste svojim gnezdiščem. Mnoge se leto za letom vračajo na ista mesta, včasih celo v isto gnezdo. Znanstveniki so z obročkanjem dokazali tudi njihovo neverjetno orientacijo: ptice, izpuščene več kot 1700 kilometrov stran, so brez težav našle pot domov.
Selitev lastovk poteka počasi. Preletijo približno 150 kilometrov na dan in se pogosto ustavljajo na skupnih počivališčih, kjer včasih prenoči na tisoče osebkov. Pot s severa Evrope do prezimovališč na jugu Afrike traja približno deset tednov, spomladanska vrnitev pa je hitrejša, saj jih žene želja po razmnoževanju. Na prezimovališčih lahko ustvarijo ogromne kolonije – v Afriki so na primer zabeležili več milijonov lastovk, ki so skupaj prenočevale na istem območju.
Kopenski nomadi
Veličastna potovanja se dogajajo tudi na kopnem. Vsako leto se po afriških savanah na pot poda okoli milijon gnujev (Connochaetes taurinus), ki z zebrami in gazelami prepotujejo več kot 3000 kilometrov. Njihova selitev je neskončen krog, ki ga narekujejo dež, rast mlade trave in življenjsko pomembni minerali v prsti Serengetija. V nekaj tednih se skoti pol milijona mladičev, vendar večina ne preživi prvega leta, saj so plen levov, gepardov, hijen in krokodilov ob reki Mara – eni največjih ovir na njihovi poti. Gnuji so rojeni za gibanje, kar jim daje prednost pred plenilci, obenem pa njihovo pašno potovanje preoblikuje pokrajino: zebre pojedo trše bilke, gnuji mlado travo, gazele pa še najmehkejše ostanke. Tako skupaj vzdržujejo ravnovesje ekosistema.
A to veličastno naravno čudo je ogroženo. Gnuji so v preteklosti že skoraj izginili zaradi bolezni, danes pa jim pretijo nezakonit lov, izginjanje habitatov in posegi človeka na robove narodnih parkov. Kljub temu se čreda še vedno vsako leto odpravi na eno največjih selitev kopenskih živali na svetu – večno potovanje, ki sledi dežju in ohranja življenje na afriških planjavah.
Vsako leto se po afriških savanah na pot poda okoli milijon gnujev, ki z zebrami in gazelami prepotujejo več kot 3000 kilometrov. Njihova selitev je neskončen krog, ki ga narekujejo dež, rast mlade trave in življenjsko pomembni minerali v prsti Serengetij
Popotniki tundre
Severni jelen (Rangifer tarandus) v letu dni prepotuje več kot katerikoli kopenski sesalec. Vsako leto prepotujejo od nekaj sto do več tisoč kilometrov, ko se poleti iz tundre vrnejo na prezimovalna območja v borealne gozdove, kjer samice kotijo mladiče, nato pa se ponovno selijo proti jugu. Satelitska opazovanja so pokazala, da nekatere črede premagajo tudi 6000 kilometrov na leto. Velikost čred se razteza od nekaj tisoč do več sto tisoč živali.
Ena najbolj znanih je čreda na Aljaski in v Kanadi, ki jo znanstveniki spremljajo že desetletja. Njena pot se razdeli v več sezon: od zimovanja v gozdovih, kjer je njihova hrana vrsta lišaja, imenovana jelenji mah, do pomladnih pohodov na sever, kjer breje samice med prvimi dosežejo bogata pašna območja.
Mladiči se skotijo skoraj istočasno, kar zmanjša verjetnost, da bi jih plenilci pobili v večjem številu. Že nekaj dni stari lahko tečejo hitreje od olimpijskih sprinterjev in s čredo nadaljujejo dolgo pot. Selitev pa ni brez nevarnosti. Poleti so za jelene največja nadloga roji insektov, ki lahko vsakega prikrajšajo za cel liter krvi na teden, pozimi pa volkovi, ki sledijo čredam skozi tundro in pogosto ujamejo mladiče ali oslabele odrasle živali.
Morski velikani
Selitve v zraku in na kopnem najpogosteje opazimo, a se v resnici največje razdalje premagujejo v morju. Tam se premikajo ribe, morske želve, kiti in številni prebivalci oceanov, namenjeni k hrani, primernim razmnoževalnim območjem ali toplejšim vodam. Kiti grbavci (Megaptera novaeangliae) so rekorderji med sesalci, ko gre za dolžino selitve.
Kiti grbavci so rekorderji med sesalci, ko gre za dolžino selitve. Vsako leto se iz toplih tropskih morij odpravijo v oddaljene, s hranili bogate polarne vode in se nato vrnejo.
Vsako leto se iz toplih tropskih morij odpravijo v oddaljene, s hranili bogate polarne vode in se nato vrnejo. Prepoznavni so po mogočnih skokih iz vode, posebnih tehnikah lova in znamenitih pesmih, s katerimi samci privabljajo partnerice. Povsem drugačno, a prav tako izjemno pot opravijo tihomorski lososi (Oncorhynchus nerka). Po letih v oceanu se množično vračajo v sladkovodne reke in jezera, kjer so prišli na svet. Med drstenjem, ko se njihova telesa obarvajo rdečkasto, izpolnijo svoje poslanstvo, nato pa poginejo.
Ledeni popotniki
Vsako zimo se na tisoče mrožev (Odobenus rosmarus) zbere v Beringovem morju, kjer jim ledene plošče in bogata morska tla zagotavljajo hrano in prostor za parjenje. Prehranjujejo se predvsem s školjkami, ki jih iz muljastega dna izbrskajo z brki in plavutmi. Odrasel samec lahko zaužije več kot 50 kilogramov hrane na dan. Ko se led spomladi umakne, se mroži preselijo proti Čukotskemu morju.
Samci se v velikih skupinah zadržujejo na obalah, kjer večinoma počivajo, medtem ko samice ostajajo z mladiči na ledenih ploščah, saj je kopno za najmlajše nevarnejše. Tam so bolj izpostavljeni plenilcem in nevarnosti množičnega druženja z velikimi samci. Zaradi podnebnih sprememb pa plavajočih ledenih plošč vse bolj primanjkuje. Samice z mladiči so tako prisiljene ostati na kopnem, kar zmanjšuje njihove možnosti za preživetje. Ker kotijo le vsaki dve leti, je ogroženost populacije še večja.
Kot po urniku
Za selitev nista dovolj le moč in vzdržljivost. Živali morajo znati priti na pravo mesto ob pravem času. To jim omogočajo posebni naravni mehanizmi, ki združujejo natančen občutek za čas, smer in prostor.
Vsako zimo se na tisoče mrožev (Odobenus rosmarus) zbere v Beringovem morju, kjer jim ledene plošče in bogata morska tla zagotavljajo hrano in prostor za parjenje.
V sebi imajo nekakšen biološki koledar, ki uravnava dnevne in letne ritme. Tako vedo, kdaj se odpraviti na pot, da jih na cilju čaka hrana, voda ali primerne razmere za razmnoževanje. Morske želve se denimo leto za letom vračajo na isto obalo skoraj na isti dan, ptice pa začnejo selitev ob določenih spremembah dolžine dneva.
Velik del selitev je genetsko pogojen. Mlade ptice same brez pomoči opravijo že prvo potovanje. Izkušnje pa vseeno pomagajo: starejši osebki so pogosto natančnejši navigatorji in bolje prepoznajo nevarnosti. Za uspešno potovanje živali potrebujejo tudi prostorski spomin. Raziskave so pokazale, da imajo selitvene ptice večji hipokampus – del možganov, ki je odgovoren za prostorsko orientacijo. To jim omogoča, da si zapomnijo zapletene poti in se brez zemljevidov znajdejo v pokrajini.
Naravni kompasi
Že v petdesetih letih 20. stoletja je nemški raziskovalec Gustav Kramer pokazal, da ptice uporabljajo sonce kot orientacijsko točko. V posebnih kletkah je opazil, da so se ptice obračale v pravo smer letenja glede na položaj sonca – a le, če so imele delujočo notranjo uro. Če so jim biološki čas premaknili, so se ptice usmerile v napačno smer, kar pomeni, da pri uporabi sončnega kompasa kombinirajo položaj sonca in občutek za čas dneva.
Nočne selivke pa se ravnajo po zvezdah. V šestdesetih letih je ameriški biolog Stephen Emlen naredil poskuse s pticami v planetariju. Ko jim je projiciral naravno nočno nebo, so se usmerile v pravilno smer selitve, če pa je zvezde zameglil, so izgubile orientacijo. Najpomembnejše vodilo je Severnica, ki jim pokaže, kje je sever.
Živali pa se ne zanašajo le na nebo. Številne vrste – od ptic in metuljev do želv in morskih psov – čutijo Zemljino magnetno polje. To jim omogoča, da se znajdejo tudi v oblačnem vremenu ali globoko pod morsko gladino. Nemška raziskovalca Friedrich W. Merkel in Wolfgang Wiltschko sta v šestdesetih letih dokazala, da ptice prilagodijo svojo smer, če umetno spremenimo magnetno polje okoli njih.
Začetek konca?
Selitveni ritmi, ki so nastajali milijone let, so danes na hudi preizkušnji. Človek je v nekaj stoletjih ustvaril ovire, ki jih narava sama ne bi nikoli: od prekomernega lova, ribolova in ograj do cest, mest in zajezenih rek. A največja grožnja prihaja zdaj: podnebne spremembe.
Vročinski valovi, vse pogostejše nevihte, taljenje ledu in suše rušijo občutljivo ravnotežje, zaradi katerega morajo živali priti ob pravem času na pravo mesto.
Če zamudijo, jim zmanjka hrane, varnega prostora ali možnosti za razmnoževanje. Že vidne posledice so osiromašene populacije kitov, upad števila metuljev monarhov, vedno manj morskih želv. Selivci so kot naravni alarmni sistem našega planeta in njihov glas je vse glasnejši: če izginejo oni, bo razpadel tudi svet, ki ga poznamo.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
